Zgodba Philippa Ribiera je zgodba o samoti, iskanju odgovorov, odkrivanju drugačnosti. Je zgodba o pogumu, volji, neustrašnosti, svobodi, iskanju ljubezni in premagovanju nemogočega.
“Prosto plezanje velja za enega najtežjih in najlepših športov. Za premagovanje vertikale je potrebna moč, inteligenca, odločnost in neizmerna volja po osvajanju stene. Plezalci imajo najbolj vsestransko razvito telo in Philippe Ribiere je eden izmed njih.
Toda Philippe je drugačen od ostalih plezalcev. Njegova zgodba se začne leta 1977 v mestu Fort de France na otoku Martinique. Rojen je bil mami židinji in očetu afričanu. Bil je sad prepovedane ljubezni. Starša sta ga po rojstvu zapustila kar bolnišnici, kjer je preživel naslednja štiri leta. Rodil se je s sindromom Rubenstein-Taby. Njegovo telo je bilo ob rojstvu zelo iznakaženo. V štirih letih v bolnišnici je prestal 21 kirurških posegov na rokah in nogah. Bil je sam, popolnoma sam, z deformiranim telesom.
Leta 1981 ga odpeljejo v Francijo, kjer ga posvoji francoska družina. Philippe živi naslednjih 15 let na jugu Francije v veliki družini s tremi brati in tremi sestrami. Nikoli mu ne rečejo, da ga ljubijo. V letih odraščanja Philippe prvič spozna, da je drugačen od ostalih. Ker mu krušni starši ne nudijo ljubezni in opore, se počasi začne zapirati vase. Pri 16. letih se odpravi na šolski poletni tabor, kjer se poizkusi v plezanju, ki ga popolnoma prevzame. Ko se vrne domov, se vpiše v tečaj in naslednjih 8 let se mu zaradi plezanja življenje počasi začenja spreminjati. Za Philippa je plezanje še posebej težko, saj z rokami ni sposoben narediti določenih gibov, poleg tega so skoraj pol krajše kot pri ostalih plezalcih. Tudi prsti na rokah in nogah so deformirani, kar predstavlja še večji izziv. Toda Philippe postane tako dober plezalec, predvsem pa inspiracija drugim, da ga leta 2002 povabijo v Petzl team (svetovno znano podjetje za plezalno opremo). Leta 2008 se odpravi na turnejo Evolution tour, med katero sam obišče 18 držav po Evropi in predava o svojem načinu plezanja s hendikepom, s čimer ljudem predstavlja živ dokaz, da meje obstajajo samo v glavi.
Philippe je večino življenja preživel osamljen. Samo nekaj ljudi mu je zares seglo v srce. Veliko premalo, če pomislimo, da je spoznal desettisoče ljudi po vsem svetu. Sedaj je sprevidel, da težava ni samo v drugih, temveč tudi v njem samem. Po 33. letih osamljenosti, prilagajanja družbi, čudnih pogledih, stalnih zmerjanj in zavračanja zaradi drugačnosti si je Philippe zgradil zid, ki ga varuje pred vsem tem.
Zid je močan, toda Philippe je odločen zrušiti ga.”
– Jure Breceljnik