zgodba
Ni lahko biti Brane. Do deževnikov nima nihče spoštovanja, živijo na dnu prehranjevalne verige in vse druge žuželke na dvorišču jih imajo za velike zgube. Ni lahko živeti takšnega življenja, posebej če si poln ambicij in velikih idej. Brane je tako obsojen na dolgočasno življenje v temi – opravlja pisarniško delo v lokalni tovarni za pridelavo gnojila. Toda nekega dne se spotakne ob stare disko plošče in boogie mu preide v kri. Telo se mu začne premikati in Brane izgubi nadzor. Mora plesati! Nenadoma dojame svojo usodo – postal bo zvezda največjega disko benda na svetu “Sončni Brane in disko črvi”! Že res, da nima rok, nima nog, nima ritma in nima benda, ampak Branetov moto je: “Uspelo nam bo!” Po prvih zagatah Brane in njegov bend navsezadnje vdrejo na glasbeno tekmovanje in se prerinejo do odra. Vse žuželke na dvorišču se začnejo gibati. Visoke, nizke, mravlja in strigalica, pajek in muha, vsi skupaj zdaj veselo plešejo.
opis likov
Brane, naš protagonist, je mlad deževnik, poln ambicij in velikih idej. Ne želi biti zgolj povprečen in vsakdanji deževnik. Ne, njemu je bilo namenjeno nekaj drugega, nekaj velikega. Je entuziastičen tip in nič ga ne bo ustavilo na poti do njegovih ciljev. Brane poje dve pesmi: Play that Funky Music in Blame it on the Boogie.
Glorija, pevka pri bendu, želi biti Paris Hilton. Brane je zaljubljen vanjo, a Glorijo zanimajo samo bogati in slavni. Ima dober videz in slog, ne pa tudi pravega glasu … Glorija zapoje fantastično akustično verzijo pesmi I Will Survive.
Tine, zavaljen basist, ima rad hrano in je vedno na dieti. Je Branetov najboljši prijatelj in se preveč obremenjuje, še posebej z Branetovimi norimi disko pustolovščinami.
Sonja je Branetova delovodja v tovarni za pridelavo gnojila. K sreči je odraščala na dvorišču, zato lahko bendu pomaga pri iskanju njihovega lastnega groova.
Jimmy, kitarist, je predan heavy metalu in razsuva disko zvok benda.
Branetova mama sodi med največje svetovne zaskrbljence s pridihom hipohondrije. Vendar vodi sinovo kariero z železno roko oziroma z železnim repom, karkoli že to pomeni.
Branetov oče je plašljiv, a ravno njegova dobro ohranjena skrivnost reši Braneta, ko nastopi njegov čas.
o režiserju in njegove izjave
Thomas Borch Nielsen (1963) je dokončal filmske in medijske študije na Univerzi v Kopenhagnu na Danskem. Poleg Disko črvov je režiral še Skyggen (Webmaster, 1998) ter Ørkenens Juvel (Jewel of the Desert, 2001). Prejel je nagrado Danske filmske akademije, posebno omembo žirije na bruseljskem filmskem festivalu in dve nagradi na filmskem festivalu v Rimu. Thomas režira tudi reklame.
»Nekateri ljudje so naklonjeni malim mucam, drugi psom. Jaz sem naklonjen deževnikom. Ne sprašujte me zakaj! Moja žena misli, da je romantičen in lahkoten večerni sprehod po dežju z mano nočna mora. Deževniki, ki nemočno ležijo na asfaltu na cesti, se mi smilijo. Preprosto moram se ustaviti, pobrati vsakega in jim pomagati nazaj v varno zemljo. Prehodim lahko le 50 metrov v eni uri.«
»Producent me je oboževal do takrat, ko sva ugotovila, da je mnogo težje animirati deževnika. Kako narediš animacijo za deževnika, ki pleše kot John Travolta? Vsi dobri plesni koraki zahtevajo tako roke kot noge! In končno sem prišel do briljantne rešitve: ”Animatorji morajo preprosto trdo delati!” No, in so. In do tega dne vam še vedno ne znam povedati, kako jim je uspelo. Ampak imamo pojoče in plešoče deževnike, skozi ves film. Celo enega, ki igra solo na kitari – brez rok …«
»Disko glasbo poslušam že skoraj dve leti, dan za dnem. Običajnemu človeku bi se prej zmešalo. Toda čudežno, še vedno uživam v tej glasbi. Preprosto: naredi me srečnega; še posebej dejstvo, da imamo deset največjih hitov disko glasbe v filmu. Vse obožujem!«