Notre-Dame-des-Landes je pretežno kmetijsko območje na severozahodu Francije, ki so ga v začetku leta 2000 zasedli skvoterji, da bi preprečili načrtovano gradnjo regionalnega letališča. Skupnost aktivistov in kmetov, ki jih je država dvakrat skušala nasilno izseliti, je leta 2018 nazadnje dosegla umik projekta. Njihova zmaga je najuspešnejši primer francoskega protirazvojnega gibanja po imenu ZAD (Zone à défendre). Danes ZAD deluje tudi kot nacionalna in mednarodna organizacijska platforma za aktiviste, leta 2021 pa je iz njega zraslo novo okoljsko gibanje Les Soulèvements de la Terre.
iz prve roke
»Film je nastal v ozračju podnebne zaskrbljenosti, kulturnega boja, politične negotovosti in naraščajočega pesimizma. Z osredotočenjem na gibanje ZAD v obdobju po njegovem velikem uspehu (preprečitvi gradnje letališča) sva želela pokazati realno umetniško, intelektualno, skupnostno, državljansko in družbeno pot iz ekološke krize. /…/
Ob prvem obisku Notre-Dame-des-Landes sva naletela na pisano druščino političnih mislecev, utopičnih sanjačev, militantnih skrajnežev, ekoloških pridelovalcev mleka in otrok vseh starosti. Razkropljeni so bili po gozdnih in kmetijskih površinah, katerih oblika je nakazovala nikoli zgrajeno letališče. Čeprav je bila pokrajina razmeroma enolična, si si ob obisku lahko predstavljal, kako bi bil kraj videti, če bi bilo letališče zgrajeno: skupna pekarna bi bila trgovina s spominki, góst brezov in hrastov gozd pa vzletno-pristajalna steza. Populacija velikega pupka, ki živi v mokriščih, bi izginila, tedenskega aktivističnega simpozija pekov pa nikoli ne bi bilo. /…/
Da bi spoznala skupnost, sestavljeno iz več kot desetih kolektivov, sva jo v enem letu vsak drugi mesec za teden ali dva obiskala. Skupaj s člani ZAD sva jedla in spala, sekala drva, plela vrtove, rušila zidove in pekla kruh. Le tako sva lahko začutila ritem njihovega vsakdanjega življenja. Poleg tega sva si morala zaradi pogosto negativnega medijskega prikazovanja (zlasti med spopadi leta 2012 in 2018) vzeti dovolj časa, da sva pridobila njihovo zaupanje.
Kot filmarja sva od nekdaj menila, da sta vsebina in oblika tesno povezani. Zato je bilo delo z ljudmi, za katere sta akcija in ideologija neločljivi, za naju še posebej spodbudno. Utopija je nujna sestavina boja, film pa je eno najboljših orodij za njeno uresničevanje. Z Direktno akcijo sva tako želela raziskati, predstaviti in poustvariti utopijo gibanja ZAD kot način življenja in preživetja v okoljski negotovosti današnjega časa.«
– Guillaume Cailleau in Ben Russell
»Z izrazom direktna akcija običajno označujemo dejanja posameznikov, ki se organizirajo, da bi prevzeli nadzor nad svojimi okoliščinami, ne da bi se pri tem zatekli h kapitalu ali državi. Ne gre le za spopade s policijo, ampak predvsem za to, da vzameš usodo v svoje roke. Ideja se je zelo dobro skladala s tistim, kar sva želela prikazati. Film govori o ZAD, a hkrati o filmu: direktna akcija je tudi najin način ustvarjanja filmov.«
– Guillaume Cailleau
»Od samega začetka je bilo jasno, da je ta skupnost drugačna od vseh, ki sva jih kdaj srečala. Njeni člani so povsem predani boju. Vse obrobne dejavnosti (skupni obroki, skupinsko delo, peka kruha, kovanje orodja) so le v službi boja. Za naju je bila ‘neposredna akcija’ dolgoročen proces. Veliko energije sva vložila v iskanje oblike, ki bi bila tako radikalna kot vsebina. Nazadnje sva prišla do (radikalno) preproste ideje: na stativ sva namestila 16-milimetrsko kamero, jo usmerila in opazovala dogajanje. Več časa sva preživela na licu mesta, bolj sva izpopolnila svoj način gledanja in razumevanja. Na naju so seveda močno vplivali filmarji, kot so Chantal Akerman, James Benning, Kevin Everson, Sharon Lockhart, Ulrike Ottinger in Frederick Wiseman. Toda z vidika zvoka in slike se nama je zdel najin način dela kot zelo zgoščena definicija nečesa, kar bi lahko bil direktni film.«
– Ben Russell