zgodba
Da bi ubežali krempljem državljanske vojne na Šrilanki, se borec Tamilskih tigrov, mlada ženska in osirotela deklica pretvarjajo, da so družina. Pot jih vodi v Francijo, kjer se nastanijo v eni izmed zanikrnih predmestnih sosesk. Čeprav se med seboj komajda poznajo, si tu skušajo ustvariti novo življenje. A sčasoma se izkaže, da so tudi pariške ulice svojevrstna bojišča in stare vojne rane se začnejo odpirati.
S cansko zlato palmo nagrajeni film Jacquesa Audiarda (Prerok, Rja in kost) je doživeta freska begunske izkušnje in nekonvencionalna družinska drama o treh priseljencih, ki v Franciji iščejo priložnost za nov začetek.
iz prve roke
»Sprva smo nameravali narediti predelavo filma Slamnati psi, čeprav mu Dheepan v končni različici ni prav nič podoben. /…/ Iz Slamnatih psov sem želel vzeti idejo outsiderja, nekoga, ki pride od drugod. Želel sem raziskati temo imigranta. /…/ Zanimalo me je, kako živijo in od kod so prišli ljudje, ki nam po kavarnah prodajajo vrtnice. /…/ Hotel sem vzeti nekoga brez imena, brez obraza, brez telesa, brez misli – ter mu dati ime, obraz, telo in misli. /…/ Druga tema, ki je film oddaljila od Slamnatih psov, je tema ljubezni in lažne družine. Dheepanova družina živi skupaj, a v resnici ni družina. /…/ Ne gre za to, da bi želel prikazovati ljudi, ki so zunaj norme, ali tiste, ki so v filmih premalo zastopani – zanimajo me ljudje, ki so popolnoma drugačni od mene, od mojega socialnega okolja in moje kulture. Ne želim pripovedovati zgodb o sebi ali ljudeh, ki jih poznam. Raje odkrivam drugačne like – takšne, ki imajo drugačne telesne atribute kot jaz, drugačno barvo kože in govorijo drugačne jezike.«
– Jacques Audiard
zanimivosti
Življenjska zgodba glavnega igralca se v nekaterih točkah povsem po naključju prekriva z usodo njegovega lika. Antonythasan Jesuthasan se je s šestnajstimi leti pridružil Tamilskim tigrom in se pri njih do devetnajstega leta uril in boril kot otroški vojak. Nato je prebegnil na Tajsko in po štirih letih emigriral v Francijo, kjer je leta 1997 dobil politični azil. Potem je dolga leta opravljal priložnostna dela in ves ta čas pod psevdonimom Shobasakthi pisal kratke zgodbe, drame, politične eseje in literarne kritike. Leta 2001 je izšel njegov prvi roman Gorilla, fikcionalizirani spomini njegovih izkušenj s tamilskimi borci, tri leta kasneje pa še drugi roman s tematiko poboja političnih zapornikov, ki ga je šrilanška vlada zagrešila leta 1983. Njegovo edino bližnje srečanje s filmom pred Dheepanom je bilo pisanje scenarija in vloga v filmu režiserke Leene Manimekalai Sengadal, ki je bil v Indiji prepovedan. Jacques Audiard se je z Antonythasanovo življenjsko zgodbo seznanil šele potem, ko ga je že izbral na avdiciji.
portret avtorja
Jacques Audiard (rojen leta 1952 v Parizu) prihaja iz filmske družine; njegov oče je uveljavljen scenarist in režiser Michel Audiard. Jacques je filmsko pot začel kot montažer pri očetovem filmu Bons baisers à lundi (1974), jo nadaljeval kot scenarist, leta 1994 pa s svojim prvim, s tremi cezarji (tudi za najboljši prvenec) nagrajenim filmom Glej ljudi, kako propadajo (Regarde les hommes tomber) o maščevanju umorjenega prijatelja še kot režiser. Sledil je film Diskretni junak (Un héros très discret, 1996), ki je na festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij. Njegovi filmi so nagrajeni s številnimi cezarji – kriminalka Preberi mi z ustnic (Sur mes lèvres, 2001) je prejela tri, remake filma Prsti (Fingers, 1978) Jamesa Tobacka z naslovom Ko je zastalo moje srce (De battre mon coeur s’est arrêté, 2005) osem (tudi srebrnega medveda za najboljšo glasbo v Berlinu in BAFTO za najboljši tuji film), zaporniška drama Prerok (Un prophète, 2009) pa kar devet in poleg tega še nagrado BAFTA za najboljši tuji film, glavno nagrado na londonskem festivalu in nagrado žirije v Cannesu, nominiran pa je bil tudi za tujejezičnega oskarja. Film Rja in kost (De rouille et d’os, 2012), zgodba o ljubezni med boksarjem in trenerko kitov, ki se v delovni nesreči hudo poškoduje, je med drugim prejel štiri cezarje in nagrado za najboljši film na festivalu v Londonu, Dheepan pa je leta 2015 v Cannesu osvojil zlato palmo. Filmi Diskretni junak, Ko je zastalo moje srce, Prerok, Rja in kost in Dheepan so bili prikazani tudi na Ljubljanskem filmskem festivalu.
kritike
»Dheepan je radikalen in osupljiv film, ki obrne na glavo konvencionalni pogled na priseljence.«
– Kaleem Aftab, The Independent
»Prikaz vsakdana priseljenca mine brez senzacionalizma ali moraliziranja, režiser pa s subtilnimi detajli, od kulturnih in jezikovnih preprek, dezorientacije, do težav pri balansiranju med dvojno asimilacijo (v francosko družbo in v tisto iz predmestja, ki sta si pogosto diametralno nasprotni), naslika verodostojen prikaz ‘obljubljene dežele’ iz drugega zornega kota.«
– Kaja Sajovic, MMC RTV SLO
»Audiardov film je nabit s sočutjem, a vse prej kot sentimentalen – njegova empatija je obdana z grobostjo in bodečo žico.«
– Tim Robey, Mednarodni filmski festival v Londonu
»Kot globoko občutena skica trenutne izkušnje priseljenstva v Franciji je film v celoti zanimiv, a tisto, kar se zares zareže v dušo, je odnos med osrednjima likoma. Jesuthasan in Srinivasan, ki čudovito niansirano odigrata vlogi dveh s skrbmi obteženih ljudi, svoja lika počasi zbližujeta v intimnost, ki naredi njune občasne spore le še bolj grenke in osebne. Tisto, kar v Audiardovih filmih zraste med moškimi in ženskami, je prej neke vrste borba kot ljubezen /…/. V filmu imamo ukradene trenutke glavnih likov, ki opazujeta goli telesi drug drugega, sledi odkrito zapeljevanje, temu pa tako srditi in fizični prepiri, da se človek vpraša, ali bo te rane sploh kdaj mogoče zaceliti.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Tema ni nič zelo novega /…/, toda Audiard celo v zaključnem krvavem obračunu premore liričnost, zaradi katere film izstopa. Dheepan se ravno toliko ukvarja s plastenjem detajlov, skozi katere poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj je tisto, zaradi česar družinska celica dobro deluje, kot tudi z rituali uličnih spopadov – čeprav je Audiard, kot je dokazal že v preteklosti, dober tudi v prikazovanju slednjih.«
– Andrew Pulver, The Guardian
»Dheepanov konec je v Cannesu dvignil veliko prahu; gledalci so imeli različna mnenja, zakaj ga je Audiard uporabil in kakšen je njegov pomen. Toda če spremljate dnevne novice, logiko filmske pripovedi ali oboje, boste v dejstvu, da se Dheepan konča tako, kot se je začel, našli neki pomen.«
– Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Zaključni prizor Dheepana, postavljen na pastoralno britansko dvorišče, se bere kot neusmiljena kritika francoske imigracijske politike.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Iz vojne padejo v vojno, iz kaosa v kaos, iz strelske cone v strelsko cono, tako da banlieue, v katerem pristanejo, postane popolna metafora Zahoda, ki begunce sprejema, obenem pa jim ustvarja razmere, pred kakršnimi so zbežali. Saj veste, da se počutijo kot doma. In da nimajo težav z integracijo.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina