zgodba
Steve, nekdaj plesalec, zdaj impresarij, obišče rodno Madžarsko, ki jo je prisilno zapustil pred dvajsetimi leti. Edino, kar se tam ni spremenilo, je njegov brat Gyula, ki še vedno nastopa s staro plesno skupino in se spopada s finančno stisko. Poročen je z Mari, bivšo Stevovo ljubeznijo, ki brata nagovori, naj združita moči v skupnem projektu, plesni predstavi po stari madžarski baladi.
Deviški ples smrti je zgodba o dveh bratih – plesalcih – v postkomunistični Madžarski. Eden je dušo prodal kapitalizmu, drugi Partiji. Po dvajsetih letih se znova srečata in razplamti se romantična drama, prežeta s folkloro in strastna kot argentinski tango.
zanimivosti
Vsi interierji, razen kanadskih, so bili posneti v studiih Viba filma. Direktor fotografije je oskarjevec Vilmos Zsigmond (Nebeška vrata (Heaven’s Gate, 1980), Lovec na jelene (The Deer Hunter, 1978), Bližnja srečanja tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind, 1977), Odrešitev (Deliverance, 1972) …). Koreografijo je oblikoval Zoltan Zsurafszky, umetniški vodja znamenitega Budimpeškega plesnega ansambla.
iz prve roke
»V filmu se v gladkih, neopaznih prehodih prepletajo igrani prizori ter ples in glasba. Kjer besede ne zadostujejo, nastopi ples; ta razkrije stare skrivnosti in čustva, ki so jih protagonisti skrivali celo pred seboj. Deviški ples smrti je obračun s sencami preteklosti in študija posameznikove družbene odgovornosti v stari in novi Evropi. /…/ Ples predstavlja skupne korenine obeh bratov, tako z geografskega kot umetniškega vidika; je njuno izrazno sredstvo in območje, v katerem lahko ponovno vzpostavita svoj zdavnaj skrhani odnos. Glasba je preteklost in prihodnost. In je hkrati naša osrednja metafora: ‘Življenje je ples, a glasbe si ne izbirate sami.’ Ne morete izbrati okoliščin, v katere se rodite, od vas pa je odvisno, kako boste v teh okoliščinah plesali.«
– Endre Hules, režiser in scenarist
portret avtorja
Endre Hules (rojen leta 1964 v Budimpešti) je madžarski igralec, scenarist in režiser, član madžarske Nacionalne akademije za film in televizijo ter Ameriškega filmskega inštituta v Los Angelesu. Režiral je več radijskih in gledaliških iger za različne ustanove: Madžarsko narodno gledališče, Biennale de Paris in World Shakespeare Congress. Kot igralec je sodeloval pri številnih evropskih in hollywoodskih produkcijah, med drugim pri filmih Sedem (Seven, 1995), Apollo 13 (1995) ter Angeli in demoni (Angels & Demons, 2009). Kot filmski režiser in scenarist pa je debitiral z nagrajenim celovečernim dokumentarnim filmom Torn From the Flag (2007). Deviški ples smrti je drugi celovečerni film v avtorjevi režiji.
kritike
»Hulesova zgodba, scenarij in režija so absolutno profesionalni, v najboljšem pomenu besede – film naj služi kot dober primer za vse tiste doma izšolane sanjače, ki z izgovori o ‘umetniški svobodi’, ‘iskrenosti’ in ‘odprtosti’ radi pozabijo na preciznost, zanesljivost in veščino. Plesalci so neverjetni, koreografija briljantna, Hules se izkaže za odličnega igralca, igra Bee Melkvi je silovita, angelska nedolžnost Emőke Zsigmond pa pravi blagoslov.”
– Fehér Elefánt
»Režiser Endre Hules z mojstrskim navdihom ovekoveči velike trenutke, v katerih se srečujeta preteklost in sedanjost. /…/ V fokusu zgodbe je dramatičen odnos dveh bratov in umetnikov … v žarišču filma pa njun danse macabre.«
– Magyar Nemzet
»Klasika plesnega filma … Čaroben, vrtoglav in strasten ples Bee Melkvi oživi pred kamero Vilmosa Zsigmonda in povzroči pravo katarzo. /…/ Fotografija in koreografija sta razred zase. /…/ Dovršen in strasten ritem vas posrka kot vrtinec. /…/ Govorica plesa zna izraziti občutja, ki ne poznajo besed – in v teh trenutkih postane film sublimen …«
– Kultblog.hu
»Film ponovno odkriva ne le romantiko Budimpešte, pač pa tudi grenki priokus vrnitve domov. /…/ Zgodba težke človeške drame in kompleksnih odnosov, zaznamovanih s sledmi nekdanje diktature. /…/ Originalen, avtentičen in pronicljiv … Endre Hules je zanimiv igralec: tako je, kot bi gledali zlobnega dvojčka Billyja Crystala …«
– Origo
»Tudi običajne in neprivlačne lokacije oblije tako čudovita svetloba, da jih je užitek opazovati.«
– Cseppek
»Zsolt László, Bea Melkvi in mlada Emőke Zsigmond priredijo odlično predstavo. Kot plesalci s slehernim gibom ustvarjajo napetost.«
– Kultura
»Direktorja fotografije Vilmos Zsigmond in Zoltán Honti z enakim mojstrstvom ustvarjata čudovite podobe Budimpešte in posnetke ‘vaj’ Plesnega teatra Honvéd. /…/ Silovita koreografija Zoltána Zsuráfszkyja gledalca naravnost uroči. Plesalci ne ponudijo le ozadja dramatični zgodbi … pravi užitek je gledati, kako ustvarjajo pred našimi očmi. /…/ László Zsolt triumfira celo v prizorih, v katerih mu scenarij pripiše vlogo poraženca.«
– Revizor
»Dragoceno umetniško delo. /…/ Ples in glasba, ki poganjata ves film, podelita človeški tragediji čutno obliko. Zasluga za popolno upodobitev sleherne sence in svetlobe gre svetovno priznanemu direktorju fotografije Vilmosu Zsigmondu.«
– Penna Magazin
»Ples prežema vse pore tega filma. Podobe in ritmi vas popolnoma prevzamejo … Čudovito.«
– Képmás
»Eksotičen in presunljiv.«
– Film.hu
»Deviški ples smrti je na prvi pogled narejen svetlobno zelo površno. Če ga ne gledamo pozorno in če ne vidimo celote, lahko dobimo zelo napačen vtis. Če se mu posvetimo globlje, pa vidimo, da gre za prefinjeno in svetlobno zelo domišljeno filmsko delo. Groba svetloba podpira in pomaga razumeti psihično stanje prikazanih likov, gibanje kamere pa se podreja vsebini in glasbi.
»Vilmos Zsigmond ostaja v vsakem primeru eden največjih slikarjev filmskega platna, pa naj gre za klasični dramski film ali pa za malce drugačno delo, v tem primeru bi lahko rekli plesno dramo, v kateri služi pripoved predvsem kot krinka za ples.«
– Simon Tanšek, Ekran
»Madžarski folklorni plesni film morda res ni opis, ki v kino pritegne množice, a vsakdo, ki si drzne tvegati, bo priča veličastnemu filmskemu doživetju. Zgodba o dveh bratih, umetniku in poslovnežu, eden ujet v tradicijo, drug na novo ustvarjen človek, je skoraj biblična. In plesna. Avtor, režiser, scenarist in glavni igralec Endre Hules, pravi, da kjer besede ne zadostujejo, nastopi ples, a pogosto se zdi, da je obratno. Ples je glavni narativni element, dialogi ga le dopolnjujejo, a pomembno je, da sta oba elementa uravnotežena.«
– Igor Harb, Vikend
»Kdo je tu pravzaprav Mefisto, če se mora “hudič” sam pogoditi tako, da zastavi svojo “dušo”? /…/ In prav zato Deviški ples smrti, ki ga je Endre Hules posnel po svoji dramatizaciji ljudske balade, ni atraktiven le zaradi imenitnih plesnih točk (in plesalk, ki so tudi dobre igralke – zlasti Bea Melkvi v vlogi Gyulove žene), marveč prav tako zaradi te politične in osebne drame med bratoma, ki jo v žanrski tradiciji back stage musicala lahko preseže samo uspešna izvedba glasbeno-plesnega spektakla.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Hules nam prek njune zgodbe pravzaprav pripoveduje o usodi, ki je doletela večino vzhodnoevropskih družb. Te je represivni komunistični režim notranje razklal. /… / Ta antagonizem je čutiti tudi v odnosu med bratoma, še v veliko večji meri pa pa znotraj njune družine, ki jo vodi avtoritativni oče, igra ga odlični Boris Cavazza, ki predstavlja nekakšen simbol družbene zavesti in vesti. A Hules ne govori le o tej rani, razkolu znotraj družbe, pač pa razmišlja tudi o tem, kako to rano zaceliti. In tu nastopi umetnost. Brata se namreč po letih ločitve lotita skupnega plesnega projekta, ki ju ponovno zbliža in ublaži napetost v njunem odnosu. Ta plesna predstava, ki je tako osnovna metafora filma, nekakšen simbol življenja, v katerem se stapljata preteklost in prihodnost, kjer glasba predstavlja družbene okoliščine, ki so nam dane, koreografija oziroma ples posameznika pa simbolizira njegove odločitve in dejanja znotraj teh. Deviški ples smrti je kompleksno, s čudovito glasbo in čarobno koreografijo prežeto delo, ki mu prav poseben čar daje magična fotografija Vilmosa Zsigmonda.«
– Denis Valič, RA Slovenija
DEVIŠKI PLES SMRTI
(Posvečeno upornikom, ki zmrzujejo)
Koliko šotorov
moramo postaviti
pred ljubljansko borzo,
da nas plenilski
kapital ne bo usmrtil
brez obsodbe
– Igor Bizjan
»Film bolj kot (precej klasičen) zaplet nad povprečje dvigujejo neverjetno poetični prizori plesa, ki ubesedijo tisto, česar junaki samo ne morejo.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO