Mlad moški obišče domači kraj svoje neveste. Njen ded mu je v poročno darilo odmeril kos zemlje, da bi si mladi par tam postavil hišo in ustvaril družino. Toda ko začne ženin na posesti izkopavati temelje bodočega doma, odkrije v zemlji ostanke človeških kosti. Poročno slavje je pred vrati, a dogajati se začnejo sila čudne reči.
Tretji in tragično poslednji celovečerni film prezgodaj preminulega, mladega, a velikega upa sodobne poljske kinematografije. Sijajen drugi celovečerec Krst (Chrzest, 2009) smo si lahko ogledali leta 2011 na festivalu Kino Otok, ko je bil tam v gosteh tudi Marcin Wrona. Demon, sodobna variacija na temo judovske folklorne legende o dibuku, kot drzen in spreten vrvohodec stopa po vselej tvegani ločnici med art filmom in žanrom.
»Najpomembnejši vidik filma je zame zgodba o duhovnosti, ki je danes tako izmuzljiva ali je postala nekaj povsem drugega. Svate smo želeli soočiti z nečim nadnaravnim. Ne vedo, kako naj se odzovejo ali komunicirajo s to rečjo. Poigrali smo se z groteskno grozo, toda nismo hoteli posnemati japonskih, španskih ali ameriških grozljivk. Oni imajo svoje demone, mi smo hoteli upodobiti naše. Tudi naslov Demon smo izbrali namerno. Pravzaprav smo imeli v mislih judovskega dibuka, a ker je ta dandanes potonil v pozabo, smo izbrali sodoben izraz, ki ga lahko naši svatje smiselno uporabljajo. Dibuk je bil močno prisoten na Poljskem, ko je tam še živela močna judovska skupnost. Skupaj z njimi je to deželo zapustil tudi dibuk. In demon je v resnici nekaj precej drugačnega. Dibuk ni nujno strašljiv. To je duša, ki se vrača, ne zato, da bi nas prestrašila in odgnala, temveč zato, da nas opomni, naj spoštujemo tradicijo. In to smo hoteli doseči z našim filmom. Nikakor nisem hotel ustvariti filma o holokavstu. Želel sem se dotakniti mistične plati judovsko-poljske kulture, zato sem tudi izbral izraelskega igralca.«
– Marcin Wrona
»Na papirju bi bil Demon lahko slišati kot klišejska zgodba o demonski obsedenosti in njenem učinku na odnos mladega para. Po tej šabloni navsezadnje vsako leto posnamejo peščico žanrskih filmov. Toda zadnji film Marcina Wrone ni tipična zgodba o obsedenosti, temveč nekaj povsem drugačnega. … Kljub inherentno mračnim in nadnaravnim elementom Demon ni grozljivka. Resnici na ljubo ga je celo težko označiti za psihološko srhljivko. Zaradi njegove skoraj brezdanje večplastnosti ga je tako rekoč nemogoče popredalčkati. Večino svojega trajanja se odvija kot klasična drama, nato pa se v hipu prelevi v psevdokomedijsko pripoved o prekleti poroki. Celo dibuk – edini zlobnež v filmu – ni grozljivo mogočen, pač pa si nadene videz ljubke, čeravno mrtve mladenke. In vendar zasledimo v Demonu tudi avtentične elemente grozljivke, vključno z odkritim poklonom Sijaju. Toda duhu mojstrovine Stanleyja Kubricka je ta film prav toliko blizu kot Moji obilni grški poroki.«
– Blair Hoyle, Way Too Indie
»Tu je še ena sijajna plat filmskih festivalov – včasih je film z najmanjšim številom prepoznavnih obrazov tisti, ki napravi največji vtis. In to velja za Demona Marcina Wrone, unikatno dramatizacijo judovske legende o dibuku, ki je globoko ukoreninjena v nočne more svoje kulture in hkrati osvežujoče nova. Domiselna variacija zgodbe o duhovih se poigrava z idejo, da poroka človeka spremeni, napravi iz njega novo, neznano osebo, ter s strahom, ki spremlja to odrekanje nekdanji različici samega sebe. … Film se ponaša s silovito energijo, od kadriranja vizualnih kompozicij do srhljive atmosfere …«
– Brian Tallerico, www.rogerebert.com
»Srhljiva, romantična in presenetljivo humorna variacija na temo demonske obsedenosti.«
– Howard Gorman, Shock Till You Drop