zgodba
Kmalu po koncu vojne, ki Nemčijo razseka na dvoje, se nadebudni in izjemno nadarjeni Kurt v Dresdnu vpiše na študij slikarstva. Tam sreča iskrivo Ellie, študentko modnega oblikovanja, in se vanjo usodno zaljubi. Elliejin oče, profesor Seeband, eden najbolj čislanih nemških ginekologov, nad hčerinim izborom partnerja ni pretirano navdušen. Odločen je, da bo par razdrl, vendar se ne on ne Kurt ne zavedata, da je njuni življenji že pred mnogimi leti povezal grozovit zločin …
Za tujejezičnega oskarja in zlati globus nominirana drama Floriana Henckla von Donnersmarcka (Življenje drugih) z epskim zamahom objame tri desetletja nemške zgodovine in skozi napeto, vznemirljivo družinsko sago izriše posvetilo osvobajajoči moči umetnosti.
iz prve roke
»Ta film je navdihnila življenjska zgodba velikega nemškega slikarja Gerharda Richterja, ki si deli nekatere podobnosti z likom Kurta, njegova filozofija pa se glasi: ‘Ničesar ni, česar ne bi mogli izraziti skozi lepoto.’ /…/ To smo poskušali doseči tudi mi: skušali smo poiskati resnico skozi lepoto, saj sta lepota in resnica tisti dve zadevi, ki ju zasleduje večina umetnikov. /…/ Nekaj elementov iz Richterjeve biografije nam je služilo kot odskočna deska, a to je dramska fikcija, ne biografska drama. Nisem se hotel zavezati dejstvom, saj resnično verjamem, da je dobra fikcija bolj vznemirljiva, prinaša več zadovoljstva in je nekako celo veliko bolj resnična od dejstev. Richterjevo življenje je bilo zanimivo izhodišče za dramo o družinskih skrivnostih, o tem, kako lahko zločinci in žrtve sobivajo v isti družini. /…/ Film Življenje drugih je raziskoval vprašanje, kako lahko umetnost spremeni človeka in vpliva na njegovo življenje. Delo brez avtorja je na neki način zrcalna podoba tega filma, saj raziskuje, kako lahko grozovite dogodke iz naših življenj preoblikujemo v umetnost in kako imamo ljudje nekakšno čudno, čudovito sposobnost preobrazbe lastnega trpljenja v nekaj izjemnega. To je skoraj neke vrste alkimija – svinec lastne travme lahko pretopimo v zlato umetnosti. /…/ Delo brez avtorja je vpogled v to alkimijo skozi prizmo zgodovinskih travm moje dežele, Nemčije.«
– Florian Henckel von Donnersmarck
portret avtorja
Nemški režiser Florian Henckel von Donnersmarck (rojen leta 1973 v Kölnu) je največji uspeh dosegel že s prvencem Življenje drugih (Das Leben der Anderen, 2006), ki mu je poleg vrste drugih nagrad prinesel tudi oskarja za najboljši tujejezični film. Sledila je velika hollywoodska produkcija, romantična komedija Turist (The Tourist, 2010), ki je kljub slabim kritiškim odzivom prejela tri nominacije za zlati globus. S filmom Delo brez avtorja, ki je bil premierno prikazan na festivalu v Benetkah, se je znova vrnil pod okrilje nemške kinematografije.
kritike
»Epski, pa vendar intimen film skozi delno biografsko pripoved popiše tri desetletja nemške zgodovine, ki zajemajo nacizem, vojno, sovjetsko nadvlado, vzpostavitev berlinskega zidu in protagonistov pobeg na Zahod. Obenem pa je to zgodba – občasno sentimentalna, a pogosto ganljiva – o osvobajajoči moči umetnosti.«
– Christopher Orr, The Atlantic
»V prizoru izjemne tehnične bravure Kurt uporabi projektor in odprto okno, da bi našel pomen v nečem, kar so njegovi kolegi sprva omalovažujoče označili za slikanje prek starih fotografij. Prav skozi umetnost ustvarjanja umetnosti film pokaže, kako lahko ustvarjalna iskrica osvetli utripajoče srce zgodovine. Ožarjen s poetično Deschanelovo fotografijo in podprt z režiserjevim občutkom za dramo se film loti primitivnih sil, ki določajo naša življenja. Celo kadar se spotakne, je nič manj kot vznemirljiv.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Delo brez avtorja je nemalokrat ganljiva, premišljena drama o vzporednicah med osebno izkušnjo, politiko in umetnostjo.«
– Demetrios Matheou, Screen Daily
»Epska, večgeneracijska zgodba o umetnosti, ljubezni, tragediji in politiki /…/. Ena subtilnejših odlik filma je spreten prikaz od vojne izmučenega, poraženega ljudstva, ki komunizma ni doživelo kot revolucijo, ampak zgolj kot zamenjavo. Insignije in katekizmi so se zamenjali, osnovni načini delovanja pa so si v neusmiljenem favoriziranju dogme pred moralnimi načeli ostali groteskno podobni.«
– Jessica Kiang, Variety
»Caleb Deschanel je bil za čudovito fotografijo, v kateri odzvanja Richterjev izmenično omehčan in nepopustljivo natančen slikarski slog, upravičeno nominiran za oskarja. S pomočjo izčiščene, nežne barvne palete, ki se postopoma umika živahnim zamahom temno turkizne, filmarji ustvarijo intenzivno podobo ne le nekega zgodovinskega obdobja, ampak tudi prebujajočega se in vse odločnejšega notranjega življenja.«
– Ann Hornaday, The Washington Post
»Čeprav je med Seebandovo in Kurtovo družino vrsta povezav, režiser filma ne spremeni v tiste vrste dramo, ki bi jo poganjala šokantna razkritja. Nasprotno, srhljiva povezava med Seebandom in teto Elizabeth ter nakazana, rahlejša vez med Elizabeth in Ellie večinoma ostajata v ozadju, kot nekakšna kozmična ureditev, ki ji ni mogoče ubežati. Kot bi hotel povedati, da se zgodovina včasih odvija po skrivnostno povezanih poteh, resnico pa je le redko mogoče razkriti ali razumeti.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter