… kaj je zdaj s tisto punčko, ki si je želela kolo,
tako rdeče na tri kolesa;
želela, da bi ji Miklavž prinesel mufek,
takega, kot ga ima Pitihova Polonica:
sivega z belim trakom in bingljajočimi cofki?
Filmska pesem za dve duši. Morda meditacija. Pot v tišino.
iz prve roke
»Mislil sem, da delamo film o minevanju. Zdaj vidim, da smo naredili film o tistem, ki ne mine.«
– Vlado Škafar, avtor
portret avtorja
Vlado Škafar je avtor kratkih filmov Stari most (1998) in Nočni pogovori z Mojco (2008) ter celovečercev Peterka: leto odločitve (2003), Otroci (2008) in Oča (2010). Nekoč dejaven kot filmski publicist, tudi nekdanji programski vodja in sograditelj Slovenske kinoteke ter filmskega festivala Kino Otok.
kritike
»Moj prvi odziv je bil, da je Deklica in drevo lep film. Pravzaprav sem te besede spontano mislil in izrekel v flamščini: ‘een schone film’, kar ne pomeni le lep, temveč tudi čist. Nič ni odveč in vse je tako osupljivo lepo. Lepe ženske z ganljivo zgodbo, ki se zrcali v njihovih očeh in izrisuje na njihovih telesih. Bogato razvejeno staro drevo sredi čudovitega travnika.
Deklica in drevo je film svetlobe. Ponavljajoči se prehodi v svetlobo delujejo kot plima in oseka. S staranjem barve bledijo. Film je namesto s črtami in kontrasti tankočutno naslikan z nenasičenimi pasteli. Robovi posnetka nikoli niso meje, ampak zgolj oznake. Prostor in čas vsakega posnetka segata daleč prek njegovih robov. Deklica in drevo neprestano prehaja med tu in tam, med sedaj in nekoč.
Tako kot v vseh Škafarjevih filmih igra čas osrednjo vlogo. Ne kot abstrakten pojem, temveč kot doživeta in živa izkušnja. Deklica in drevo je film, ki si vzame čas. Čas za to, da posluša, da gleda in da vidi. Čas za spominjanje in kontemplacijo. Za zamišljanje. Za razmišljanje.
Deklica in drevo je film asociacij; film, ki kljubuje kategorizaciji. ‘Vedno znova se moram naučit hodit’. Deklica in drevo nas vrne na točko, ko se moramo znova naučiti slišati in videti.
Deklica in drevo je potovanje k soncu. Potovanje proti belemu listu. Listu, ki je prazen in vendarle tako poln.«
– Koen Van Daele
»Podoben občutek imate zdaj, ob gledanju Deklice in drevesa, kombinacije intervjuja, panteistične meditacije, monologa, dialoga, izpovedi, vinjete, impresije, tripartitnega dokumentarca in cinefilskega poklona, v kateri Škafar na zelenem, razsijanem, razigranem travniku ujame Štefko Drolc in lvanko Mežan, legendi slovenskega filma in teatra, ki se potem spominjata vsega razen svojih filmskih in gledaliških vlog, pri čemer pa – ironično! sredi te nevtralne narave! – ohranita tisto družbeno/kulturno/filmsko/gledališko razdelitev vlog, ki ju je vsa ta leta tako ločevala, da ju je povsem zbližala. /../ Toda ko ju gledate, imate občutek, da sta povedali, kaj ju tišči, in da sta zdaj pripravljeni na comeback.« ZA
– Marcel Štefančič jr, Mladina
»Kot vsi Škafarjevi filmi je tudi ta nekje na presečišču med dokumentarcem, fikcijo, pesmijo v prozi, psihoterapevtsko seanso in filozofskim esejem. Počasen, meditativen, v pastelih naslikan film brez ostrih rezov in robov, ki potrebuje čustveno odprtega gledalca, razpoloženega za počasno vijuganje med radostmi in bolečinami človeške eksistence.«
– Špela Barlič, Pogledi