Skupina deklet vihti izvijače in kladiva ter kuka v motorje in podvozja avtomobilov. So dijakinje izobraževalnega centra za dekleta v Ouagadougou, glavnem mestu Burkine Faso, ki se učijo poklicev avtomehaničark, avtoličark, avtoklepark, avtoelektričark. »Ženska lahko opravlja katero koli delo, za katerega se odloči,« pravi ena od njih, ko jo fant vpraša, zakaj se je odločila za ta poklic.
Dekleta so izbrala poklic, za katerega upajo, da jim bo prinesel neodvisnost in lepšo prihodnost, vendar se morajo ob tem soočati s predsodki okolice, partnerjev in družin, včasih pa tudi z lastnimi dvomi in negotovostjo. V poetičnem dokumentarcu spremljamo njihov šolski vsakdan in tkanje tesnih prijateljskih vezi, ki jih prevevajo humor, sočutje in solidarnost.
iz prve roke
»Najstniška leta sem preživela v Ouagadougou. Spominjam se rdečega prahu, mopedov, šolskega okolja, ki je bilo včasih čutiti kot zapor in tega, kako so mi sošolci pomenili vse. Spominjam se tudi, kako sem vedno poskušala razumeti in se prilagoditi temu, kar se pričakuje od mladega dekleta, občutka, ko nisi več otrok in tudi odrasel še ne. S tem filmom sem želela opisati, kako je biti mlada ženska v Burkini danes.«
– Theresa Traoré Dahlberg, režiserka
kritike
»V afriški kinematografiji le redko vidimo zgodbe o odraščanju, ki se trudijo izpostaviti kakršno koli odstopanje od običajnega življenja žensk. Njihovi liki so večinoma oblikovani tako, da sledijo specifični eno-dimenzionalni shemi, ki nam ustvarja svojo sliko o prehodu deklet v ženske. Vendar pa Theresa Traoré Dahlberg v Dekletih iz Ouage poudarja njihovo svobodo, tudi v času negotovosti. Večina prizorov v filmu prikazuje dekleta, ki zgolj obstajajo, ne da bi se poskušale dokazati, da so dovolj močne za vzpostavitev kariere na področju, na katerem dominirajo moški. Enostavno opravljajo svoje delo, da bi preživele v skoraj nemogočih ekonomskih razmerah.«
– Hakeem Adam, spletni portal Dandano