Tajski cineast Apitchatpong Weerasethakul, ki je lani predsedoval mednarodni žiriji na filmskem festivalu v Locarnu, je ob podelitvi glavne nagrade – zlatega leoparda Jean-Claudu Brisseauju za njegovo nedavno delo, ezoterični triler, odločitev žirije utemeljil z besedami: »Filma ni posnel ostarel filmar, pač pa filmar, ki je mlad po srcu.«
Nizkoproračunski film, posnet z minimalnimi sredstvi – Brisseau ga je v celoti in z majhno (tokrat prvič digitalno) kamero posnel v lastnem stanovanju sredi Pariza, v glavni, naslovni vlogi pa nastopi naturščica (Virginie Legeay) –, zaradi poigravanja s formalnimi elementi iz francoske kinematografije deluje kot poklon francoskemu filmu. Ritem filmu tako narekujejo filmski in osebni spomini.
Brisseau (ki napiše tudi scenarij in film producira) odigra vlogo Michaela, upokojenega ovdovelega profesorja matematike, ki si prizadeva zapolniti vsakdan s pisanjem teoretskega dela, zasnovanega na prevpraševanju religioznih, političnih in umetnostnih razsežnosti, da mu misli ne bi uhajale k že dolgo preminuli ženi, ki jo še vedno zelo pogreša; tudi sam se zaveda, da se počasi poslavlja od življenja. Nekega dne se v ta umirjeni vsakdan prikrade mlada, fatalna brezdomka Dora. K Michelu se zateče naravnost iz primeža bivšega ljubimca, ki jo je pretepel pred njegovimi vrati. Dora postane Michelova muza, stanovanje pa se kmalu po njenem prihodu spremeni v oder, ki ga zavzamejo misteriozni fenomeni. Nora ljubezen se prepleta z zgoščenimi didaktičnimi monologi o bogu, filozofskem premisleku o neznanem, z notranjim bojem obeh glavnih likov in z njunimi utripajočimi obsesijami. Kakor v svojih prejšnjih delih Brisseau tudi tokrat mojstrsko krmari med parodijo in resnobnostjo realnosti, zateka se k mitom in iluzijam. Ko Michelova tragična usoda in neizbežno časovno minevanje postajata otipljiva, se pokaže prava moč iluzije, potreba po zatekanju k njej pa se izkaže za nujno.
»Potreboval sem nekaj časa, da sem spoznal, da je ena izmed večnih tem v vseh mojih filmih ta, da živimo v svetu, ki je popolnoma iluzoričen. /…/ Rad delam filme. Rad delam težke reči, tako da se zdi, da so lahke. To je povezano z mojimi ljubeznimi iz otroštva, ko sem živel v svetu iluzije, da bi ušel vsakdanjemu življenju. /…/ Vtis imam, da je vse skoraj končano. Toliko sem jih dobil po gobcu, da nisem preveč optimističen. Še vedno pa imam željo po tem, da bi delal filme, ki jih drugje ni mogoče videti.«
– Jean-Claude Brisseau, avtor
Jean-Claude Brisseau se je rodil leta 1944 v Parizu. Preden je posnel prve amaterske filme, je poučeval francoščino. Zaposlil se je na Institutu Nationale de l’Audiovisuel, ki je financiral njegove prve televizijske projekte. V svojih delih obravnava teme nasilja, morale, katolicizma, misticizma in iracionalnega. Leta 2003 so na festivalu v Rotterdamu organizirali retrospektivo njegovih del. La fille de nulle part je lani osvojil zlatega leoparda na Mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu.