zgodba
Romantična komedija v razkošnem, od sonca razgretem Monaku zdrkne v lahkoten psihološki triler. V nenavadnem ljubezenskem trikotniku – koprneči advokat, stoični telesni stražar in radoživa fatalka – se s privlačnostjo in poželenjem vsak sooča po svoje.
zanimivosti
Preden je zaigrala v svoji prvi filmski vlogi televizijske napovedovalke vremena v filmu Dekle iz Monaka, je Louise Bourgoin resnično delala kot vremenarka za francosko televizijo Canal +.
Uspešen in nevrotičen pariški odvetnik Bertrand (Fabrice Luchini) odpotuje v Monako, da bi tam zagovarjal razvpito bogatašinjo Édith Lassalle (Stéphane Audran), obtoženo umora mlajšega ljubimca. A namesto da bi se posvetil primeru, se Bertrand usodno zaljubi v televizijsko vremenarko Audrey (Louise Bourgoin), hudičevo
iz prve roke
»Najprej sem si zamislila lik, ki kot mnogi izmed nas živi v prepričanju, da ima življenje v svojih rokah. Bertrand je odvetnik, čigar edina obramba – in orožje – so besede. Hotela sem ustvariti lik, ki erotiko dojema skozi jezik. Vprašala sem se, kakšen je njegov odnos do spolnosti in ljubezni. Želela sem raziskati, kaj se odvija za uglajeno fasado, za katero se skriva moški, ki se venomer zadrži ravno v trenutku, ko bi se lahko prepustil. Pomislili bi, da pri svojih letih nima več kaj izgubiti: zakaj se ne prepusti in si dovoli uživati v užitku? /…/ Vsega tega pa sem se želela lotiti z vidika komedije: Luchinijev intelektualec in telesni stražar Roshdyja Zema sta morala od vsega začetka predstavljati diametralni nasprotji, da bi se lahko korak za korakom zbližala, skoraj zlila. /…/ Poleg tega mi je bila všeč konfrontacija sofisticiranega buržuja in togega stražarja, ki mi je omogočila spregovoriti o razrednih odnosih, vendar na subtilen način, brez didaktike. /…/ Iskala sem igralko, ki nas lahko v desetsekundnem posnetku prepriča, da je storila nekaj neizbežnega in se za to ne kesa. Stéphane Audran od nekdaj občudujem, čudovita je v Chabrolovih filmih. Dejstvo, da se ob koncu filma odvetnik in stranka zopet srečata v popolnoma obrnjeni situaciji, se mi je zdelo zabavno. Usoda nosi v sebi ironijo, ki me vedno nasmeji.«
Anne Fontaine, režiserka in koscenaristka
femme fatale
»Pri snemanju filma imam neizmerno rad tisto vez, ki se vzpostavi med igralci: ta predstavlja naše edino območje svobode, saj režiser nanjo ne more vplivati. Odnosi, ki se vzporedno s snemanjem stkejo med igralci, ustvarijo nekakšno zunanjost polja, ki jo obožujem. In režiser, če je tako inteligenten kot Anne Fontaine, zna ta prijateljstva izkoristiti v svoj prid.«
Fabrice Luchini, igralec
, ki ga kmalu spremeni v pravo razvalino. Ker pa je v primer vpletena tudi ruska mafija, je tu k sreči še odvetnikov fanatično predani telesni stražar Christophe (Roschdy Zem), ki lahko Bertranda spet vrne na prava pota. Ali pa tudi ne …
portret avtorice
Anne Fontaine (rojena v Luksemburgu) po krajši karieri igralke in plesalke v osemdesetih leta 1992 zrežira celovečerni prvenec Les Histoires d’amour finissent mal … en général, za katerega prejme prestižno nagrado Jean Vigo. Širši javnosti se predstavi pet let kasneje s filmom Nettoyage à sec, nenavadno avtopsijo ljubezenskega trikotnika, premierno predvajano v tekmovalnem sporedu beneškega filmskega festivala. K temi ljubezenskega trikotnika se zopet vrne v filmu Nathalie (2003) z Gérardom Depardieujem, Fanny Ardant in Emmanuelle Béart. V slovenskih kinematografih sta se v redni distribuciji predstavila izvrstna psihološka drama Kako sem ubil svojega očeta (Comment j’ai tué mon père, 2001) in nedavno režiserkin portret modne ikone Coco Chanel (Coco avant Chanel, 2009). Vsa avtoričina dela zaznamuje iskreno zanimanje za najdrobnejše odtenke, dvoumnosti in skrivnosti medčloveških razmerij, posebna ljubezen do igralk in igralcev ter skrbno pretehtane, pomenljive in vedno nevsiljive kompozicije podob.
kritike
»S svojo sproščeno režijo Anne Fontaine brez težav zvozi ostre ovinke. Luchinijeva igra ni niti za hip pretirana, tudi če trenutek kar kliče po burleski; Zemova brezizrazna tehnika je precizna kot diamantni brus; Audrey, simbol Monaka, obljubljene dežele vedrine in razvedrila, pa je v rokah Louise Bourgoin na trenutke smešna in hkrati strašljiva. Preprost, a mojstrsko odigran film.«
Michael Phillips, Chicago Tribune
»Nekateri filmi ustvarjajo svetove, ki gledalca kar vabijo vase, in to je eden takšnih. Monako je tu mešanica razkošnega blišča in domačnosti malega mesteca z živahnim nočnim življenjem povrhu. In potem je tu še naslovna junakinja – Audrey, dekle iz Monaka, ki jo Louise Bourgoin odigra s takšnim mikom in energijo, da nas obhaja občutek nelagodja. Dejstvo, da ostaja Audreyjin lik ves čas nejasen, zavit v tančico skrivnosti, priča o inteligentnosti Anne Fontaine kot režiserke – in če si smemo drzniti, o prednostih tega, da je režiserka ženska. Čeprav gre za prvo filmsko vlogo Louise Bourgoin, nas ta bodisi po zaslugi režiserkinega spretnega vodenja ali lastnega občutka nikoli ne skuša očarati ali pomiriti. Vas čas nam nekaj prikriva, odteguje, na trenutke si drzne biti celo odbijajoča. Gre za drzen debi v filmu, ki si ga je vredno ogledati.«
Mick LaSalle, San Francisco Chronicle
»… Dekle iz Monaka je tiste vrste romantična komedija z zapletom, v kakršnih je nekoč blestel Jack Lemmon. Tokrat pa je vlogo odigral Fabrice Luchini. /…/ Režiserka in koscenaristka Anne Fontaine se ne trudi podeliti situaciji komičnega ali prisrčnega pridiha. Kakor je to Billy Wilder počel z Jackom Lemmonom, si Bertranda zamisli kot običajnega moškega, utrujenega od življenja, moškega, ki ne postaja nič mlajši, in ki kot vsak moški verjame, da se vanj vendarle lahko zaljubi mlada lepotica. In prav zato, ker je Luchinijev lik tako prepričljivo vsakdanji, postaja situacija vse bolj zanimiva. /…/ Gre za film o likih in ne zvezdah. Nagovarja publiko, ki ceni kompleksne motivacije in odrasle situacije. Nikogar ne ustrelijo in v »pregonu« po čudovitih monaških serpentinah nihče ne krši omejitev. Ko se Zem neslišno prelevi v najzanimivejšega protagonista, tega skoraj ne opazimo, a se to vsekakor zgodi.«
Roger Ebert, Chicago Sun-Times