zgodba
Petnajstletna Lara želi postati profesionalna baletka. Družina jo pri tem podpira, zato se z očetom in bratom preseli v bližino ene najboljših plesnih akademij, da bi tam nadaljevala šolanje. Toda postopoma ugotovi, da se njeno telo ne bo tako zlahka uklonilo strogim zahtevam akademske umetnosti. Lara je bila namreč rojena kot fant, in čeprav jo do ženskega telesa ločuje le še korak, se njene najstniške frustracije in nepotrpežljivost vse bolj stopnjujejo.
Portret odločnega dekleta, ki mu do uresničitve sanj o baletni karieri stoji na poti le ena ovira: njeno telo. Nagrada za najboljši prvenec v Cannesu in nagrada Evropske filmske akademije za odkritje leta.
iz prve roke
»V časopisu sem prebral članek o mladem dekletu. Rodila se je v telesu fanta, a je bila prepričana, da je v resnici dekle, čeprav je biologija govorila drugače. V meni je takoj vzbudila občudovanje. Navdušila me je ideja, da bi o takšnem liku posnel film. O pogumni mladenki, ki postavi pod vprašaj družbo, v kateri sta biološki in družbeni spol neizogibno povezana. Tako se je začela zgodba o Dekletu. Spregovoriti sem hotel o našem dojemanju spola; o tem, kaj je žensko in kaj moško. Predvsem pa sem skušal prikazati notranji boj mlade junakinje, ki je pripravljena svoje telo spraviti v nevarnost, da bi lahko postala človek, kakršen hoče biti. Notranji boj dekleta, ki se odloči, da bo tisto, kar je v resnici – in tako pri rosnih petnajstih naredi nekaj, za kar drugi potrebujejo vse življenje.«
– Lukas Dhont
portret avtorja
Lukas Dhont (rojen leta 1991 v Gentu, Belgija) je na umetniški šoli KASK v Gentu diplomiral iz avdiovizualnih umetnosti. Njegova kratka filma Corps perdu in L’infini sta osvojila številne nagrade; slednji je bil tudi belgijski nominiranec za oskarja za najboljši kratkometražec. Dekle je njegov celovečerni prvenec.
kritike
»To je tih film, dokler ni več tih; nežna značajska študija, ki seže v območje skrajnega; srce parajoča drama, za katero misliš, da govori o odkritju načina, kako sprejeti samega sebe, dokler ne zagrozi, da bo postala drama o nezmožnosti tega sprejetja.«
– Steve Pond, The Wrap
»Lukas Dhont se raje kot na morebitne zunanje prepreke, ki bi lahko stale na poti Larine tranzicije, osredotoči na njeno osebno pot ter pogumno in ganljivo razišče notranje demone, ki jo preganjajo. Ne okolica ne pogledi od zunaj ne ovirajo njene preobrazbe in gledalec jo spremlja skozi psihično bolečino, ki jo prinaša njen boj s samo sabo. Zanjo je ovira le čas – ampak kakšna ovira! Kako naj se nekdo sredi najstniških let sprijazni s spremembo, ki je tako postopna, da se zdi skoraj nedosegljiva?«
– Aurore Engelen, Cineuropa
»Glavna vloga Victorja Polsterja te pusti brez besed; nikoli ne pretirava s poudarjanjem čustev ter s prefinjenim, elegantnim pristopom do popolnosti zadane lik. Ta film je igra pogledov na Laro, kot se predstavlja svetu, in Laro, ki se pred svetom skriva, na njeno strto dušo pod tisto nenavadno kožo smetanaste barve.«
– David Jenkins, Little White Lies
»/…/ med osvežujočimi vidiki Dhontovega pristopa k filmu je odsotnost želje, da bi nam vse do potankosti pojasnil. Da bi prikazal Larino notranje življenje, uporablja gibanje, barvo in izrazno mimiko. /…/ Bližnji posnetki Larinega obraza med plesom razkrivajo enkrat občudovanja vredno odločnost in drugič solze, ki zrcalijo njeno krhko stanje bolečine in frustracije. Toliko je povedanega brez besed, a sočutje, ki ga režiser goji do svojih likov, je zelo nazorno.«
– Katherine McLaughlin, Sight & Sound
»Enaindvajset let po belgijski klasiki Moje življenje v rožnatem, a v nasprotju z njeno hiperstilizirano estetiko visokega kiča se Dekle zgleduje po bolj stvarnem občutku za observacijski naturalizem sodeželanov bratov Dardenne in se osredotoči na to, kako je lahko največji konflikt za transseksualnega mladostnika ali mladostnico pogosto notranji.«
– Peter Debruge, Variety
»Plesne sekvence vizualno okrepijo eno osrednjih metafor filma: da je puberteta, natančneje iskanje samega sebe, sila kompleksna koreografija ali pa hoja po vrvi. Zanjo človek potrebuje enako mero ravnotežja in miline, to pa lahko zahteva veliko priprav, trdega dela in morda celo drastičnih odločitev, preden ti zares uspe.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
»Svet baleta, kjer se telesa upogibajo in spreminjajo obliko s čisto močjo volje, ponuja rodovitno prst za raziskovanje procesa prehoda iz enega spola v drugega. Očaranost kamere nad Larinim telesom je upravičena – telo je Larina obsesija in njeno osebno bojno polje.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Neizprosni svet baleta je idealno prizorišče, na katerem lahko Dhont s pomočjo izvrstnega glavnega igralca, naturščika Victorja Polsterja, šolanega plesalca androginega videza, ki Laro odigra s takšno milino in empatijo, da niti za trenutek ne podvomimo, da imamo zares pred seboj dekle, pozunanji Larine notranje napetosti. Skoraj neverjetno se zdi, da je Dhontu uspelo najti osebo, ki je zadostila vsem zahtevam vloge in jo znala podati z ustrezno mešanico zadržanosti in poguma. Dekle je odličen preboj na filmsko sceno tako za mladega režiserja kot še mlajšega igralca in film, ki bi ga zaradi globokega, toplega in nemoralizirajočega humanizma veljalo vključiti v šolske kurikulume.«
– Špela Barlič, Dnevnik