zgodba
Johnny je radijski novinar, ki potuje od mesta do mesta in najstnike sprašuje o njihovih pogledih na prihodnost. Njegovo samotno rutino pa prekine sestrina prošnja, da za nekaj dni popazi na njenega devetletnega sina. Johnny, ki še nikoli v življenju ni skrbel za otroka, vzame živahnega, pronicljivega Jesseja s seboj na pot …
iz prve roke
»Začelo se je z arhetipsko podobo moškega in otroka, ki se držita za roke in hodita skozi pokrajino. /…/ Poigrati sem se hotel z nasprotji. Film po eni strani prikazuje tiste najmanjše trenutke, kopanje otroka, pogovor pred spanjem, po drugi strani pa potujemo v velika mesta in poslušamo mlade, ki glasno razmišljajo o svoji prihodnosti in o prihodnosti sveta. Intimna zgodba se razvija pred ozadjem veliko večje zgodbe. Ta spekter pogosto začutim ob svojem otroku: najin skupni čas je zelo zaseben, hkrati pa so prisotna vsa največja življenjska vprašanja. /…/ Kar se je začelo kot poskus dokumentiranja in raziskovanja življenja z mojim otrokom, je postalo tudi portret odnosa, ki se je razvil med Joaquinom in Woodyjem. To sem resnično želel ujeti. Takšni trenutki me kot filmskega ustvarjalca najbolj navdušujejo: ko stvari postanejo žive, nepredvidljive, presenetljive.«
– Mike Mills
»Kadar igram glavno vlogo, imam pogosto občutek, da moram prevzeti vodstvo, poganjati prizor. /…/ Delo z Normanom je bilo zame idealen način igranja, saj je bilo treba poslušati in začutiti soigralca, ugotoviti, kaj ga motivira, najti stik. Pogosto je imel prav on krmilo v rokah – in to sem zelo cenil.«
– Joaquin Phoenix (Johnny)
»Pri Jesseju mi je najbolj všeč, da ga vidim kot napol otroka in napol odraslega. Videti je kot otrok, vendar ima včasih zelo odrasle misli – kot jih otroci pogosto imajo. /…/ Film je v razponu nekaj minut smešen, žalosten, vesel in jezen. In mislim, da so človeški odnosi tudi v resnici takšni.«
– Woody Norman (Jesse)
»Zame film govori o tem, kako skrbimo drug za drugega, bodisi v jedrni družini ali pa v družini človeštva.«
– Gaby Hoffmann (Viv)
portret avtorja
Mike Mills (1966, Berkeley, Kalifornija) je filmski ustvarjalec, grafični oblikovalec in umetnik. Njegov celovečerni prvenec Palec moj najdražji (Thumbsucker, 2005) s Tildo Swinton in Keanujem Reevesom je bil nagrajen na festivalih Sundance in Berlinale. Na rednem sporedu Kinodvora smo si pred leti lahko ogledali Millsov drugi celovečerec Začetniki (Beginners, 2010), poklon režiserjevemu očetu, ki je na stara leta razkril svojo istospolno usmerjenost. Film z Ewanom McGregorjem, Mélanie Laurent in Christopherjem Plummerjem je slednjemu prinesel oskarja za najboljšega stranskega igralca. Z Ženskami 20. stoletja (20th Century Women, 2016), ljubezenskim pismom materi, ki jo je v filmu odigrala Annette Bening, si je Mills prislužil nominacijo za oskarja za najboljši izvirni scenarij. Navdih za svoj četrti celovečerec Dej no pa je režiser našel v pogovorih s svojim otrokom.
Mike Mills je za produkcijsko hišo, ki jo je ustanovil z Romanom Coppolo, režiral tudi videospote za skupine in glasbenike, kot so Air, Pulp, Yoko Ono, Moby in Jon Spencer Blues Explosion. Oblikoval je ovitke za albume, med drugim za Sonic Youth, The Beastie Boys, Boss Hog in Buffalo Daughter. Poleg tega je kot umetnik razstavljal v številnih uglednih galerijah. Leta 2009 je izšla njegova monografija Mike Mills: Graphics Films.
kritike
»Mike Mills, mislim, dej no! Spet ti je uspelo! Tvoj drzni in igrivi film je tako poln pristne ljubezni, da nas povabiš k ponovnemu razmisleku, kako bi lahko bili naši najbolj dragoceni odnosi bolj živi. V tvoji bogati paleti sive, črne in bele je nekaj, kar nas dvigne v drugo dimenzijo. In nenadoma lahko vidimo možnosti, ki jih prej nismo. /…/ Seveda, sedanjost je strašljiva, toda ali bomo preprosto zbežali pred njo – in pred prihodnostjo tudi? Ali ne bi mogli bolj uživati drug z drugim? Woody (ki igra Otroka) nenehno poziva Joaquina (Odraslega, ki še ni odrasel), naj poišče besede, namesto da se jim izogiba, naj ostane, namesto da pobegne, naj se počuti neprijetno, namesto da se pretvarja, da ne čuti ničesar. In naj vedno išče zabavo, naj bo vedno pripravljen na igro. Vendar Woody ni edini otrok v filmu, ki misli resno. Mike Mills, film si napolnil z otroki, ki niso ‘pravi’ igralci, ampak ljudje, živeči v resničnem svetu. Tvoja nežnost do njih in njihova odprtost do tebe sta pravi čudež. Mike Mills, tvoj film nas navdihuje, da smo pogumnejši, bolj igrivi in bolj iznajdljivi pri soočanju s kaosom sveta, ki si ga vsi delimo.«
– Kirsten Johnson (režiserka filma Dick Johnson Is Dead), Variety
»Millsov najnovejši film vas bo spravil v jok, vas nasmejal, poskrbel, da se boste počutili manj osamljene na svetu in vas spomnil, da smo vsi začetniki, ki zgolj skušamo preživeti in se prebiti skozi dan v enem kosu /…/. Režiser potrjuje svoj položaj enega naših največjih filmskih humanistov, empatikov in kronistov čustvenega boja.«
– Rodrigo Perez, The Playlist
»Dej no je nežna in razburkana melodrama, ki svojo moč okrepi z dokumentarnim tokom. Rezultat je film izjemnega razpona: umirjen in hkrati razposajen, razmišljujoč, a nenehno v gibanju, globoko sentimentalen in ostro polemičen, izrazito intimen in širokopotezen, natančno zasnovan in divje spontan. Še več, v filmski vrtinec notranjega življenja ne potegne le svojih likov, temveč tudi igralce, in tako ponudi edinstven vpogled v njihovo umetnost. /…/ Dej no je poklon siloviti in neprecenljivi moči spomina, kontinuiteti, ki jo zagotavljajo družinske vezi, ter pomenu filma pri zbiranju in prenašanju pomembnih življenjskih trenutkov /…/. Čeprav je posnet po scenariju in skrbno zgrajen, se v veliki meri izkaže za dokumentarni zapis močne vezi med igralcema. Film je strastno utelešenje čudovite misli, ki jo Johnny zaupa Jesseju: o veličastni moči snemalne naprave, da ‘vsakdanje stvari naredi nesmrtne’.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Ideja filma se na prvi pogled morda ne zdi najbolj izvirna, vendar jo Mike Mills in njegovi igralci obrnejo v izkušnjo, polno občutljivosti, inteligence in psihološke globine. /…/ Čustveni, grenko-sladki, iskreni, na trenutke smešni, a vedno nežni film ponazarja ključni stavek, ki ga lahko v nekem trenutku slišimo: ‘Be funny, comma, when you can, period.’ – ‘Bodi smešen, vejica, kadar si lahko, pika.’«
– Diego Batlle, Otroscines
»Glavna odlika filma so trije izjemni igralski nastopi: Phoenix kot pomečkani in čustveno neprilagojeni Johnny, Hoffmanova v vlogi ljubeče in trpeče Viv ter Woody Norman v enem najbolj nepozabnih igralskih nastopov – otroških in sicer – tega leta.«
– Wendy Ide, The Guardian
»Film Dej no, melanholičen kot črno-bela fotografija in črno-bel kot nostalgija, pokaže, da je življenje tako intimno, delikatno in obenem neformalno, da se nanj težko zares spoznamo, da se najbolj prizadevajo tisti, ki so si najbližje, da nisi nikoli zares doma in da je prihodnost nekaj vsakdanjega, splet malih vsakdanjosti, negotovosti, upočasnitev, pospešitev, razočaranj, obžalovanj in preobčutljivosti, ki bolijo, toda temu, ki premore dovolj domišljije, omogočajo, da je vedno pet minut v prihodnosti. Prav res, ni lahko biti živ. Že to, da nekoga nadomeščaš, je uspeh. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
zanimivosti
Film vključuje odlomke iz naslednjih besedil: A How-To Guide to Parent-Child Relationship Repair (Andrea Nair), An Incomplete List of What the Cameraperson Enables (Kirsten Johnson), The Bipolar Bear Family: When a Parent Has Bipolar Disorder (Angela Ann Holloway), Mothers: An Essay on Love and Cruelty (Jacqueline Rose), Star Child (Claire A. Nivola) in Čarovnik iz Oza (The Wizard of Oz, L. Frank Baum).
Dej no je v črno-beli tehniki posnel Robbie Ryan, direktor fotografije pri filmih Yorgosa Lanthimosa (Najljubša), Andree Arnold (Ameriška ljubica), Noaha Baumbacha (Marriage Story), Kena Loacha (Medtem ko vas ni bilo), Sally Potter (Ginger in Rosa), Stephena Frearsa (Philomena) in drugih.