zgodba
Petnajstletni Almi podivjani hormoni uhajajo izpod nadzora. Njen vsakdanjik v zakotnem norveškem mestecu je zapolnjen z romantičnim sanjarjenjem o sošolcu Arthurju, pa tudi z nespodobnim fantaziranjem o skoraj vsakomer, ki ji prečka pot. Doma spravlja v zadrego svojo samsko mater, zgroženo nad astronomskimi telefonskimi računi, ki so posledica hčerinih klicev vroče linije. Almino življenje pa se še bolj zaplete, ko po nenavadnem srečanju z Arthurjem po šoli zakrožijo zlobne govorice …
Komedija norveške režiserke z osvežujočo odkritosrčnostjo in nagajivim humorjem raziskuje pogosto prezrto temo neobvladljivega spolnega apetita pri najstniških dekletih. Film nas dobrohotno opomni, da smo bili nekoč vsi mladi, zbegani in pohotni.
zanimivosti
Komedija je bila posneta pod okriljem produkcijske hiše Motlys, v okviru katere sta nastala tudi filma Sever (Nord) in Oslo, 31. avgusta (Oslo, 31. august).
iz prve roke
»Knjiga govori o ljudeh, ki si želijo, da bi jih drugi opazili, da bi jih priznali. /…/ Liki so se mi zdeli realistični in všeč mi je bil avtoričin smisel za humor. Zgodba ves čas preskakuje v času in prostoru ter med resničnostjo in fantazijo; nikoli zares ne veš, kje si … Zaradi vsega tega sem se odločila po knjigi posneti film. /…/ Zelo dobro se spominjam najstniških let in kako pomembno se je takrat vse zdelo, vseh tistih čustev in prvih izkušenj, ki so bile tako intenzivne, in kako sem hotela, da se vse zgodi še v istem trenutku. Najstniška leta so burno obdobje, ko marsikaj, kar se zdi starejšim nepomembno, za najstnika predstavlja vprašanje življenja in smrti. Ljudje se pogosto z nostalgijo spominjajo svoje mladosti, vendar je to lahko tudi zelo težko obdobje; mislim, da ustvarja priložnost za veliko drame, pa tudi komedije. /…/ [Spolnost najstnic] je težavna in kompleksna tema. Precej sta jo popačila popularna kultura in način, na katerega je predstavljena ženska spolnost – v oglaševanju, pri promociji albumov, glasbe in mode. Svoje telo moraš ponuditi svetu, hkrati pa moraš zahtevati, da s teboj ravnajo kot z devico Marijo. S tem filmom sem hotela povedati: ‘Tako je v resnici, to je normalno.’«
– Jannicke Systad Jacobsen, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Jannicke Systad Jacobsen (1975, Bærum, Norveška) je študirala film na praški akademiji FAMU in na Mednarodni filmski šoli v Londonu ter gledališče in socialno antropologijo na Univerzi v Oslu. Uveljavila se je kot režiserka nekonvencionalnih in intimnih dokumentarcev, v katerih je pokazala svoj smisel za humor in zanimanje za politiko. Leta 2005 si je s filmom Klovnebarna, šestminutnim dokumentarcem o dveh obubožanih dečkih, ki oblečena v klovne beračita po ulicah Gvatemale, prislužila posebno omembo za najboljši dokumentarec na filmskem festivalu v Berlinu. Sledil je dokumentarni celovečerec Scener fra et vennskap (2009), zgodba o nenavadnem prijateljstvu med dvema moškima, ki je režiserki prinesla primerjave z Jimom Jarmushem in Royem Anderssonom ter ji služila kot navdih za igrani prvenec Dej mi, no!. Leta 2011 ji je Norveški filmski inštitut iz sklada za nadarjene režiserje odobril denar za snemanje drugega celovečerca. Poleg filmskega ustvarjanja se Jannicke Systad Jacobsen ukvarja še s pisanjem kolumen in esejev za tiskane medije, napisala in ilustrirala pa je tudi strip Viva Cliché (2006).
kritike
»Celovečerni prvenec Norvežanke Jannicke Systad Jacobsen si bo skoraj gotovo kmalu pridobil status novega skandinavskega presenečenja, veliko pa je tudi možnosti, da postane novi ljubljenec festivalskega občinstva. Režiserka se je namreč s pravšnjo mero tankočutnosti, predvsem pa brez moralističnih zavor lotila še danes vse prepogosto tabuiziranega vprašanja spolnosti pri najstnikih. Dej mi, no! je sočna in duhovita zgodba o odraščanju /…/. Tako ta simpatična najstniška komedija postane tudi klic k odprtosti duha ter hkrati poklon negotovosti kot enemu najznačilnejših najstniških občutij.«
– Denis Valič, Pogledi
»Osvežujoč pogled na podivjane pubertetniške hormone. /…/ na osvežujoče neposreden način, ki pa nikdar ne zapade v šokiranje zaradi šoka samega, nam predstavi svet 15-letnikov z vsemi nerodnimi trenutki in osebnimi dramami vred /…/. Tudi tema utesnjenosti v malem mestu in hrepenenja po pobegu iz njega ni nova, a Jacobsenova pokaže, da jo je mogoče obdelati z malce drugačnega vidika, predvsem pa razblinja filmske tabuje, da imajo težave z nadzorovanjem libida samo fantje.«
– Kaja Sajovic, MMC RTV SLO
»Kljub vsej svoji čutnosti, sarkazmu in skandinavski očarljivosti bo film verjetno požel največ odobravanja prav zaradi odkritega prikaza dekliške spolnosti. Filme s tovrstno tematiko imamo le redko priložnost videti na velikem platnu, take, ki k snovi pristopajo s takšno naklonjenostjo in odkritosrčnostjo, pa še toliko redkeje. /…/ film je tako očarljiv kot tudi iskren, s svojimi mladimi protagonisti pa ravna s spoštovanjem, na katerega so hollywoodski najstniški filmi očitno hudo alergični.«
– John Anderson, Variety
»Režiserkin odkrit, zabaven, vendar neeksploatacijski prikaz najstniškega libida daje vtis iskrenih spominov, ki potrjujejo – s prednostjo časovne odmaknjenosti –, da lahko tudi v največjih tegobah odraščanja najdemo obilico humorja.«
– Ian Buckwalter, NPR
»/…/ zabavni prvenec norveške dokumentaristke Jannicke Systad Jacobsen je spretno narejen neodvisni dragulj z družbenospolno tematiko, verjetno edinstven v svoji empatični obravnavi razburjenja in zmedenosti, ki ju preživljajo najstniška dekleta v agoniji nebrzdane čutnosti.«
– Graham Fuller, Artinfo
»Pred sabo imamo inteligentno in osvežujoče pristno predelavo najstniške spolne farse.«
– Colin Covert, Minneapolis Star Tribune
»Način, na katerega slano-sladka komedija Dej mi, no! prikazuje nemir hormonsko zbegane petnajstletne junakinje, se zdi skoraj revolucionaren.«
– Alison Willmore, Movieline
»Iskren, neposreden, večdimenzionalen portret seksualne kompleksnosti petnajstletnega dekleta.«
– Emma Pearse, Slate
»Almina sla po vklopu – po življenju, po tem, da bi se izenačila z drugimi, po tem, da bi jo jemali resno, po tem, da bi bila sprejemljiva in konkurenčna in priljubljena – se konča le pri fantaziranju, ki meji na konspirologijo (jo je sošolec res dregnil s tičem,« kot pravi, ali ne?), in nastavljanju, ki devico dela še večjo svetnico, da ne rečem nerazumljeno mučenico, ki čaka, da jo dregne Moodyssonov film Pokaži mi ljubezen.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»In ob tem je potrebno priznati, da je tudi njen pristop v filmu Dej mi, no! po svoje dokumentaren. Vendar tu ne mislim to, da je v središče postavljena tema seksualnosti ženske polovice najstniške mladine, ampak na samo filmsko obdelavo teme, ki nikakor ni žugajoča in pridigarsko poučna, ampak nasprotno, ravno prav lahkotna, ravno prav duhovita, ravno prav surovo lepa. Skratka, Dej mi, no! je film, ki ga toplo priporočam. Vsem. Ne samo najstnicam.«
– Matej Juh, RA Slovenija
»Film gre torej pozdraviti predvsem zato, ker v spotakljivi temi najstniške spolnosti pri mladem dekletu vidi komedijo in ne, denimo, konca sveta. Prav tako se ne zadovolji z ravnijo nekaterih novejših hollywoodskih komedij na temo prebujajoče se mladostniške spolnosti, ki na račun pohote zgolj zbija neokusne štose in gege ter utrjuje stereotipe. Nasprotno, z neposrednim prikazom Almine nesprejemljive strasti in s prepričljivim nastopom glavne junakinje Helene Beigsholm ter z zabavnimi dialogi stranskih likov, ki jih spretno režijsko obravnava, Dej mi, no! deluje kot nepretenciozen, a povsem prepričljiv filmski izdelek.«
– Jela Krečič, Delo
»Režiserki uspe s tem filmom (njenim prvencem) zgodbo o najstniški spolnosti predstaviti z ravno pravo mero pristnosti in humorja, da ostane lahkotna in zabavna, in čeprav se ne izogiba kontroverznosti (že to, da imajo najstnice spolno slo, je za marsikoga tabu), tudi ne zaide v eksploatacijo ali moraliziranje. Predvsem pa gledalcu ponudi prisrčen, zabaven in očarljiv film.«
– Igor Harb, Vikend