Abonma za poznejša leta Filmska srečanja ob kavi
Z Mirjano Borčić in izbranimi gosti gledamo filme in se pogovarjamo. Ob 10. uri v dvorani projekcija filma, ki ji sledi pogovor z gostom v Kavarni. Vsi vpisani v abonma ob vsakem pogovoru prejmejo brezplačno kavo ali čaj.
»Kot zdravnik, ki se dnevno srečujem z bolniki z demenco, si ne morem kaj, da ne bi filma, ki obravnava Alzheimerjevo bolezen, ocenjeval tudi s strokovnega stališča. Ko odštejem osnovno zgodbo z vso umetniško svobodo, si običajno želim, da bi bila bolezen verodostojno prikazana. Vse duševne motnje, med katere sodijo tudi demence, so še vedno povezane s stereotipi in predsodki ter občutki krivde in sramu med svojci. Nekateri filmi prikazujejo obravnavo bolnikov z duševno motnjo v nerealni luči. Zaradi tega posamezniki morda ne poiščejo pomoči, ko bi jo potrebovali.
Kakšen je film Daleč od nje skozi moje oči? Posamezni simptomi demence, s katerimi se sooča Fiona, so verodostojno prikazani. Njen odziv na bolezen ni običajen, je pa mogoč. Celoten potek bolezni pa nima veliko skupnega s tem, kar običajno vidimo pri bolnikih v resničnem življenju. Kljub temu so v filmu prikazane stiske moža Granta podobne stiskam, s katerimi se srečujejo mnogi svojci. Zelo živo mi je ostala v spominu gospa, ki se je ob začetnih znakih moževe bolezni spraševala, ali ji morda ne nagaja namenoma, saj težave niso bile vedno enake. Toda ta nihanja v poteku bolezni so običajna. Grant se sprašuje, ali ga morda žena ne kaznuje. Z občutkom hotenega nasprotovanja (ali kazni) se je najbrž prav tako težko sprijazniti kot s samo boleznijo.
Mnogi svojci doživljajo napredovanje bolezni kot izginjanje prej poznane osebe. Čeprav je njihov bližnji še živ, ga zaradi spremenjene osebnosti in umskih sposobnosti izgubljajo in končno izgubijo za vedno. Grant se odzove z začetno omrtvičenostjo, zatem z jezo. Kasneje se sprijazni z izgubo in končno naredi korak v novo življenje.
Stiske svojcev so pogosto hude v trenutku, ko jih bolnik ne prepozna več, kar se med napredovanjem bolezni prej ali slej zgodi. Težko jim je tudi, ko ne zmorejo več zagotoviti ustrezne pomoči in nadzora doma, do bivanja v domu starejših pa pogosto vlada odklonilno stališče. Svojci so zato v še hujši stiski kot Grant. Verjetno bi si (vsaj potihem) marsikdo želel slišati to, kar je Fiona rekla svojemu možu.
Predstave svojcev o tem, kaj je najbolje za bolnika, niso vedno enake tistemu, kar je za bolnika prav. Zato je potrebno spremljati bolnikovo počutje in poskušati razumeti njegova doživetja. Čeprav ni bilo enostavno, je Grant spoznal, kaj je potrebno, da bi bila njegova žena srečnejša. Demenca ima veliko različnih obrazov. Med napredovanjem bolezni se spreminjajo težave posameznega bolnika, kar pomeni še več težav za bližnje, saj se morajo stalno prilagajati novim okoliščinam. Zato za konec še ena misel iz filma: ‘Naučite se jih sprejemati iz dneva v dan’ in lažje vam bo.«
- Aleš Kogoj
pogovor z gostom v Kavarni
Aleš Kogoj
doktor medicine, specialist psihiatrije
Doc. dr. Aleš Kogoj, dr. med., je diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani in specializiral psihiatrijo. Zaključil je magisterij in doktorat s področja medicinskih ved. Zaposlen je v Psihiatrični kliniki v Ljubljani, od leta 2000 je vodja Enote za geriatrično psihiatrijo. Leta 2007 je bil habilitiran v naziv docent za področje psihiatrije. Je član Strokovnega sveta Gerontološkega društva Slovenije. Bibliografija vključuje 170 strokovnih in znanstvenih enot v slovenski in tuji literaturi. Je ustanovni član slovenskega združenja za pomoč pri demenci, Spominčice, in predsednik združenja med letoma 1997 in 2008.