zgodba
9. november 2021. Šestindvajset dahomejskih dragocenosti bo kmalu zapustilo Pariz in se vrnilo v deželo izvora, današnji Benin. Predmeti so bili skupaj s tisoči drugih zaplenjeni ob vdoru francoskih kolonialnih sil leta 1892. Njihovo 130-letno ujetništvo se zdaj bliža koncu …
iz prve roke
»Leta 2017 je imel Emmanuel Macron v Ouagadougouju, glavnem mestu Burkine Faso, govor, v katerem je dejal: ‘V naslednjih petih letih bodo vzpostavljeni pogoji za začasno ali trajno restitucijo afriške dediščine v Afriko.’ /…/ Zame kot režiserko afriškega rodu je imela beseda ‘restitucija’ močan pomen. Ne nazadnje se s temo ukvarjam v številnih svojih delih. Tudi filmi, ki sem jih posnela v Dakarju med letoma 2009 in 2019, govorijo o procesu vračanja: o vračanju k afriškim koreninam, tistemu delu mene, ki je bil predolgo zakopan pod hegemonijo mojega zahodnega okolja. Tu pa je bila tudi vznemirjujoča povezava med vračanjem afriških artefaktov in likom duha v filmu Atlantique, katerega scenarij sem ravno končevala. Restitucija, duhovi, vračanje, poprava krivic … vse to se je začelo prepletati v moji glavi. /…/ [Ob Macronovi izjavi] sem doživela pravi šok, saj sem se z žalostjo zavedela, da si nikoli nisem zares predstavljala možnosti kakršnekoli restitucije. Niti si nisem znala zamisliti, kako bi bila sploh videti. A medtem ko sem si jo skušala vizualizirati, se mi je v mislih že začel oblikovati film. Sprva sem razmišljala o igranem celovečercu, ki bi prikazoval epsko pustolovščino artefakta od njegove prisvojitve v poznem 19. stoletju do vrnitve v domovino leta 2075. Dogajanje sem postavila v prihodnost, saj se mi je zdelo malo verjetno, da bi bili lahko kmalu priča takšnemu zgodovinskemu poglavju /…/. Kljub temu sem svojima producentkama rekla /…/, da moramo biti pripravljeni. Budno smo spremljali medije, dokler nas ni nekega dne presenetila novica o restituciji 26 kraljevih dragocenosti iz Abomeja (Benin), načrtovani za 10. november 2021. /…/ To je bila prava tekma s časom: dobiti smo morali dovoljenje beninske vlade /…/, hkrati pa urediti vso logistiko za snemanje na lokacijah od Pariza do Cotonouja /…/. Vračanje afriških kulturnih dobrin, naropanih med francosko kolonizacijo, zadeva predvsem mlade Afričane. Ti o temi še niso imeli priložnosti spregovoriti, saj so si jo prisvojili politiki oziroma je ostajala omejena na akademsko sfero. Vprašanje je bilo nujno premakniti z vrha k temeljem; ustvariti prostor, ki bi mladim omogočil, da restitucijo prepoznajo kot del lastne zgodovine in temo znova vzamejo za svojo. Dobiti so morali prostor, kjer bodo slišani. /…/ Zgodovinska razsežnost trenutka je imela mitsko plat, ki sem jo skušala ujeti z načinom snemanja. Želela sem, da bi gledalec začutil težo, kompleksnost in vzdušje trenutka. Resničnost pogosto ustvari podobe, ki so veliko bolj presenetljive od fikcije. Osupnil me je izrazito tehničen postopek vračanja, ki je spominjal na nekakšno pogrebno slovesnost, pospremljeno z zvoki vrtalnikov in hrupom gradbišča. Vstopili smo v obdobje muzejskega nemira. Vzdušje je bilo zelo naelektreno, čutili smo minevanje vsake sekunde. Zgodovina je spreminjala smer, nekaj se je obračalo. Včasih se vsakdanji ljudje spremenijo v mitološke like; arhetipe, ki jih je treba prepoznati in povzdigniti. /…/ Vsi filmi, ki sem jih posnela v Senegalu, so bili v jeziku wolof. To je bila izrazito politična izbira. Dahomej nagovarja predvsem Beninčane, ki bi se morali v filmu prepoznati. Naj bo zgodba, ki jo pripoveduje artefakt, še tako subjektivna, treba jim jo je vrniti v jeziku fon, ki ga v Beninu govorijo vsi. Fanon pravi: ‘Govoriti jezik pomeni absolutno obstajati za drugega’. Pomeni pa tudi absolutno obstajati sam zase. Dahomej k restituciji pristopa z afriške perspektive in hkrati nagovarja univerzalno; univerzalnost pa je prizma, ki si jo je od nekdaj lastil Zahod. Da bi poudarila subjektivnost del, sem se jim odločila dati notranji glas. Želela sem jih rešiti vloge predmetov, na katero so bili obsojeni vse od svoje ugrabitve, da bi znova postali ‘subjekti’ lastne zgodbe; akterji in hkrati pripovedovalci lastne epopeje. /…/ Zaradi zgodovinskih, političnih (in seveda poetičnih) razlogov sem želela zgodbo [artefakta št. 26] napisati v sodelovanju s pisateljem haitijskega porekla. Skoraj vsi Haitijci so potomci črnskih sužnjev, ki so bili v začetku 18. stoletja večinoma izgnani iz Beninskega zaliva in zahodne Afrike (vključno s Senegalom). Od sredine 18. stoletja je glavnina deportiranih Afričanov prihajala iz Konga; na splošno so pred haitijsko revolucijo večinoma prihajali iz centralne Afrike. Poleg sloga, ki bi ga pisatelj ali pesnik vnesel v pripoved artefakta, mi je veliko pomenila tudi haitijska komponenta. /…/ Dahomej bi lahko označila za ‘fantastičen dokumentarec’. Če bodo gledalci prišli iz kina z vprašanji; če bodo imeli občutek, da so doživeli nekaj edinstvenega; in seveda, če se jih bo film dotaknil, potem sem morda prispevala svoj delež k bolj presenetljivi in inovativni filmski umetnosti.«
– Mati Diop
kritike
»Mlada francosko-senegalska režiserka, hčerka glasbenika Wasisa Diopa in nečakinja cineasta Djibrila Diopa Mambétyja (1945–1998), je posnela svoj najbolj nenavaden film doslej. Kratek, intenziven, iskren, večplasten. Pa tudi neopredeljiv: dokumentarec brez poučevanja, esej brez podpisa, rekonstitucijo brez fikcije.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Mati Diop se z radovednostjo, domišljijo in inteligenco loti ključnega trenutka na razburkani časovnici postimperialne kulturne politike. Svoj izvrsten hibridni dokumentarec, kratek, a silovit, zasnuje kot tanek vzvod, ki odpre zapečateno škatlo kolonialne zgodovine, iz nje pa na dan privre na stotine z njo povezanih izbrisov in krivic. /…/ Podoba, ki jo ustvari film, je veliko bolj obsežna in kompleksna, kot bi lahko sklepali iz njegovega 68-minutnega trajanja. /…/ Dahomej je presunljiv in vznemirljiv primer poezije, ki nastane, ko mrtvi in razlaščeni spregovorijo z živimi in preko njih.«
– Jessica Kiang, Variety
»Enako pomembna kot tema razprave ali briljantnost argumentov je izbira pravega trenutka. Odličen primer je Dahomej, dokumentarec Mati Diop, ki pripoveduje o dejanju pravice, zgodovinskem, če želite, in to na način, ki je ravno toliko podroben in natančen kot sanjski; resničen, a po svoje fantastičen; zavezan svojemu času in hkrati povsem zunaj njega. /…/ Mati Diop povzdigne preprostost v mojstrovino s skoraj sanjskim dokumentarcem, zgodbo o poskusu poprave krivic, ki je hkrati tudi poskus afirmacije ter priznanja krivde. /…/ Lep, čudovit film.«
– Luis Martínez, El Mundo