zgodba
Devetega julija leta 2021, na dan argentinske neodvisnosti, se je v hiši v soseski San Telmo v Buenos Airesu zbrala skupina umetnikov, da bi posneli album tanga. Oziroma: na novo posneli klasični LP, ki so ga vsi dobro poznali. Na plošči Corsini interpreta a Blomberg y Maciel so leta 1969 izšle pesmi, ki so jih na začetku dvajsetega stoletja kot poklon vodji Argentinske konfederacije Juanu Manuelu de Rosasu ustvarili pisec besedil Héctor Pedro Blomberg, skladatelj Enrique Maciel ter Ignacio Corsini, po režiserjevih besedah »največji pevec tanga in argentinskih klasik«.
iz prve roke
»Vedno mi je bila všeč glasba Buenos Airesa, tradicija tanga. Že od malih nog sem veliko poslušal tango, vedno se mi je zdelo, da Corsini poje zelo filmsko. Pokrajina, ep … Kot da ne bi bil le pevec, ampak zgodba sama /…/. Sestavili smo nekakšno skrivno društvo, da bi rekonstruirali Corsinija in obnovili žanr, ki ga živimo s tako intenzivnostjo. /…/ Priznam, da smo vsi trije zelo zgovorni, prevladovalo je šaljivo razpoloženje. Film Corsini interpretira Blomberga in Maciela bi bil nedvomno bolj eleganten, če bi se preprosto osredotočili na zapis posnetka, vendar ne bi imel tiste lahkotnosti, bežanja vstran, klepetavosti. To je nekaj, kar je povezano z duhom Buenos Airesa.«
– Mariano Llinás
kritike
»Poleg ideoloških vprašanj /…/ gre za pristen glasbeni užitek, pa tudi razmeroma novo in zanimivo zavezo pustolovščini v filmu (in filmu kot pustolovščini), kar je pravzaprav nekakšna rdeča nit Llinásove filmografije: poglobljeno raziskovanje tematike ter odkrivanje skritih in ne tako zelo skritih zgodb.«
– Diego Batlle, Otros Cines
»Corsini interpretira Blomberga in Maciela /…/ je vse prej kot ravna pot od točke A do točke B: postanki in ovinki rišejo kompleksno, zapleteno, bogato silhueto /…/ Llinás /…/ raziskuje čustva, občutke in misli, ki osvetljujejo nekoliko pozabljen lik Corsinija, hkrati pa razmišlja o porteñidad, o preteklosti države v času nacionalne izgradnje, vlogi žensk ter ljubezni in izdajstvu /…/.«
– Diego Brodersen, Página 12
»Argentinski pisatelj in režiser Mariano Llinás slovi kot avtor za gledalce z neustrašnim okusom – in z veliko časa. Znan je po celovečercih Historias extraordinarias in La Flor, ki trajata več kot štiri oziroma trinajst ur. Labirinte pripovedi gradita na način, ki je morda najbližji filmski ekvivalent velikim latinskoameriškim eksperimentalnim pripovedovalcem, kot je Roberto Bolaño. /…/ Metadokumentarec Corsini interpretira Blomberga in Maciela prikazuje ponovno snemanje klasičnega LP-ja argentinskih pesmi in razkriva njihove zapletene, celo osupljive zgodovinske reference. Med precej redko razporejenim gradivom je veliko takega, kar bo navdušilo ljubitelje južnoameriške pesmi, medtem ko bodo oboževalci postmodernega uživali v oblikovnih pomežikih /…/. Daleč od tega, da bi šlo za običajen tematski dokumentarec o glasbi in zgodovini; ta namenoma svojeglavi podvig se izogiba očitnim strategijam, kot so intervjuji z zgodovinarji, in namesto tega v bližnjih planih razmišlja o starih knjigah, zemljevidih in notah, kjer uvide išče iz zelo nestrokovnega zornega kota. /…/ Corsini interpretira Blomberga in Maciela je nadvse poučen, tako glede zgodovine kot procesov ustvarjanja mitov. Pa tudi glasbene izvedbe same so očarljive – s svojimi zapletenimi kitarskimi vzorci, nenavadno poskočnimi melodijami (glede na pogosto tragično temo) in vokalom Dacala v drznem ogrinjalu, ki meša visoki romantični slog tanga z bolj zračnimi sodobnimi modulacijami. Morda vam še vedno ne bo povsem jasno, kaj povezuje unitariste s federalisti ali kdo sta bili Paulina Varela in vezilja iz San Telma, toda prav lahko se zgodi, da vas bodo te čudovite pesmi /…/ zasvojile.«
– Jonathan Romney, Screen Daily