zgodba
Pariz 1913. Gabrielle (Coco) Chanel je predana svojemu delu ter noro zaljubljena v čednega in premožnega Arthurja. V gledališču na Elizejskih poljanah poteka premiera Posvetitve pomladi Igorja Stravinskega, ki Coco hipnotizira, razdraženo občinstvo pa baletno izvedbo označi za preveč moderno in radikalno. Sedem let pozneje zdaj premožna in spoštovana ter žalujoča za preminulim ljubljenim moškim Coco znova sreča ruskega skladatelja, ki brez prebite pare živi v izgnanstvu v Parizu. Coco ga skupaj z družino povabi živet v svojo vilo, da bi lahko ustvarjal. Kmalu med velikima ustvarjalcema vzplamti strastno razmerje.
Razkošen portret kratkotrajnega razmerja med ruskim skladateljskim genijem Igorjem Stravinskim in ikono visoke mode Coco Chanel v letu 1920, posnet po romanu Chrisa Greenhalgha.
iz prve roke
»Igor Stravinski je s prvo izvedbo Posvetitve pomladi revolucioniral glasbo in izzval škandal; s tem baletom je sprostil duha sodobne glasbe in občinstvo prisilil, da je spremenilo svoj način poslušanja. Kot praznovanje življenja je Posvetitev pomladi oda naravi z vsemi njenimi barvami in prvinskimi silami. /…/ Coco Chanel in slog, ki ga je ustvarila, kilometre daleč od rožastih oblekic in korzetov, signalizirata osvoboditev žensk in ponudita revolucionarno podobo uporniške, močne, neodvisne ženske. /…/ Anna (Mouglalis) je Coco Channel kar poosebila, Mads (Mikkelsen) pa je ustvaril svojo različico Igorja Stravinskega. Pomagal sem jima in ju vodil, a gre predvsem za njuni stvaritvi. Za priprave smo imeli le malo časa, ob tem pa se je moral Mads naučiti igrati klavir in govoriti rusko. Nismo vadili, vendar smo tri dni raziskovali vsak prizor, motivacijo, osebnost, želje, hrepenenje in frustracije likov. Kaj so povedali, pa tudi kaj so mislili ali čutili. S tem ogrodjem z veliko prostora za svobodo in kreativnost smo se odpravili neposredno na snemanje.«
Jan Kounen, režiser
»Ženska brez parfuma je ženska brez prihodnosti.«
Coco Chanel
zanimivosti
V letu 2009 sta doživela premieri kar dva filma o življenju slovite modne ikone Coco Chanel. Prvega, dražjega in nekoliko bolj razvpitega, Coco Chanel (Coco avant Chanel), je posnela v Luksemburgu rojena avtorica Anne Fontaine, sicer najbolj znana po izvrstni psihološki drami Kako sem ubil svojega očeta (Comment j’ai tué mon père, 2001), ki je bila tudi pri nas predvajana v redni distribuciji. Avtor pričujočega filma Jan Kounen je sicer bolj znan kot režiser ekscesnih akcijskih eksploatacij, npr. Doberman (Dobermann, 1997) in Blueberry (2004). Film Coco Chanel in Igor Stravinski je bil vzporedno posnet v dveh različicah, angleški in francoski, nad obema pa je bdel Jan Kounen.
portret režiserja
Jan Kounen se rodi leta 1964 v nizozemskem Utrechtu. Filmsko režijo in animacijo študira na univerzi Arts Décoratifs v Nici. Ustvarja in živi v Franciji, kjer posname nekaj kratkih in animiranih filmov, televizijskih nanizank in glasbenih videov. Leta 1997 posname svoj celovečerni prvenec Doberman (Dobermann). Dela tudi kot producent.
kritike
»Kar zadeva Coco Chanel, se pričujoča razkošna, vizualno do tako rekoč najmanjših podrobnosti dognana stvaritev začenja zelo približno nekje tam, kjer se je zaključila še ne davno v kinih pri nas prikazana francoska biografska drama Coco Chanel (Coco avant Chanel) o naslovni junakinji, preden je sploh zares zaslovela. In če je tista filmska Coco v oživitvi nadvse prepričljive ‘kameleonke’ Audrey Taoutou bila bolj dekliška in predvsem nesrečna v ljubezni, je tokratna Coco v prav tako nadvse prepričljivi oživitvi mlade Francozinje Anne Mouglalis že bolj gosposka in ‘fatalna’. Medtem ko je Stravinskega kot osebnostno sprva precej zadržanega, vase zaprtega, a postopno vse bolj obsedenega z ljubezensko strastjo do ‘osvajalske’ Coco (kljub temu da ima sam družino), nepozabno oživil tudi pri nas dobro znani Danec Mads Mikkelsen (prav tako že nepozabni glavni negativec v predzadnjem Jamesu Bondu – Casino Royale).«
Uroš Smasek, Večer
»Film je napolnjen s toliko razkošnimi elementi, v kakršnih radi skrivoma uživamo, da je že kar neverjetno, da je tudi tako dober. Strast je podana prepričljivo, igralci so popolnoma predani vlogam in umetnost govori zase.«
Kirk Honeycutt, Hollywood Reporter
»Kot obljublja že naslov, se galska drama Coco Chanel in Igor Stravinski ponaša z impresivnim križanjem podob in zvokov. /…/ Navzlic določenim dramaturškim spodrsljajem Jan Kounen poskrbi za izobilje čilih vizualij, podloženih z izredno glasbo skladatelja Stravinskega in močno dodatno glasbo Gabriela Yareda. /…/ Mračni art-deco interjerji uspešno podajajo občutek stilizirane klavstrofobije, ki prežema film.«
Jordan Mintzer, Variety