zgodba
Ženski mineva čas ob kovčkih bivšega ljubimca, ki naj bi prišel ponje, vendar nikoli ne pride, in ob nemirnem psu, ki ne razume, da ga je gospodar zapustil. V treh dneh čakanja gre ven le enkrat – da bi kupila sekiro in kanto bencina.
iz prve roke
»Cocteaujevo besedilo /…/ je moj stari znanec, ki mi je kot navdih služil že ob drugih priložnostih. Prirediti sem ga skušal že med pisanjem Žensk na robu živčnega zloma, ampak takrat je nastala nekakšna screwball komedija, v kateri ljubimec ženske ne pokliče, zato ni bilo prostora za telefonski monolog. Leto prej sem besedilo vključil v prizor v filmu Zakon želje, kjer režiser – glavni junak režira svojo sestro v verziji Človeškega glasu. Že tedaj sem menil, da je ženska v takšnem stanju zmožna vzeti v roke sekiro in uničiti hišo, v kateri je živela z moškim, ki jo zapušča. Zamisel o sekiri se je porodila v Zakonu želje. In zdaj se je znova pojavila.
Še enkrat sem se lotil priredbe Cocteaujevega besedila. Prebral sem ga prvič po več desetletjih, odločen, da bom ostal zvest avtorju. Ampak ker sem po naravi nezvest, je bilo jasno, da bom moral filmu pripisati ‘svobodno prirejen’, ker to tudi je. Ohranil sem bistveno: obup ženske, visoko ceno, ki jo zahteva zakon želje in jo je pripravljena sprejeti, čeprav to skoraj plača z življenjem, psa, ki prav tako žaluje za svojim gospodarjem, in nekaj kovčkov, polnih spominov. Vse ostalo, telefonski pogovor, čakanje in dogajanje po njem, sem prilagodil svoji predstavi o sodobni ženski, ki je nora od ljubezni do moškega /…/, vendar ima dovolj moralne avtonomije, da se mu ne ukloni. Ne gre za podrejeno žensko, kakršna je v izvirnem besedilu. V času, v katerem živimo, takšna tudi ne more biti.«
– Pedro Almodóvar
portret avtorja
Pedro Almodóvar (1949, Calzada de Calatrava), režiser in scenarist, se je v štiridesetletni karieri uveljavil kot veliki auteur in hkrati kontroverzni enfant terrible sodobne španske kinematografije, mojster barvitih, čutnih melodram in zlasti upodabljanja močnih, slikovitih ženskih likov. Kot mladenič se je preselil v Madrid, da bi tam obiskoval državno filmsko akademijo, a je morala ta pod Francovo diktaturo ravno zapreti svoja vrata. Tako si je kupil superosmičko in začel snemati kratke filme na lastno pest. V celovečernem prvencu Pepi, Luci, Bom in druga dekleta na kupu (Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón, 1980) se je v žanru seksualne satire lotil madridske punk scene v prvih letih po Francovi smrti. Matador (1986) in Zakon želje (La ley del deseo, 1987), ki ju zaznamuje prvo sodelovanje z igralcem Antoniom Banderasom, predstavljata že bolj poglobljeno raziskovanje presečišč nasilja in spolnega poželenja. Mednarodni preboj in nominacijo za tujejezičnega oskarja mu je prinesla vrtoglava farsa Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988), na domačih tleh pa je že z naslednjim filmom Zveži me! (¡Átame!, 1990), v katerem se ženska (režiserjeva muza Victoria Abril) zaljubi v svojega ugrabitelja, požel ogorčenje in očitke zaradi domnevne mizoginije. Podobna usoda je doletela tudi družinski melodrami Visoke pete (Tacones lejanos, 1991) in Kika (1993). V Mesenem poželenju (Carne trémula, 1997), posnetem po romanu Ruth Rendell, je za režiserja prvič nastopila Penélope Cruz. Sledil je niz mednarodnih uspešnic, ki je dokončno potrdil Almodóvarjev sloves in status enega ključnih ustvarjalcev sodobnega avtorskega filma, tako doma kot po svetu: Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999) mu je prinesel oskarja za najboljši tujejezični film in nagrado za najboljšo režijo v Cannesu, kritiški uspeh in oskarja za najboljši izvirni scenarij je požel tudi film Govori z njo (Hable con ella, 2002), z družinsko dramo Vrni se (Volver, 2006) je prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu, kjer je bil z lovoriko za najboljšo igralko ovenčan celoten ženski ansambel filma. Po kritiško priznani vaji v filmu noir Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos, 2009) je Almodóvar zaoral spet novo ledino z edinstveno in drzno mešanico melodrame, filma noir in psihološke srhljivke Koža, v kateri živim (La piel que habito, 2011). Sledila je melodrama Julieta (2016), posneta po kratkih zgodbah Alice Munro, na Kinodvorovem rednem sporedu pa smo si nazadnje lahko ogledali Bolečino in slavo (Dolor y gloria, 2019), režiserjevo avtobiografsko odo filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca v Cannesu in nominacijo za oskarja, film pa je prejel tudi nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec. Almodóvarjev najnovejši film Vzporedni materi (Madres paralelas) je odprl letošnji festival v Benetkah, kjer je Penélope Cruz prejela nagrado za najboljšo igralko. Film so predvajali tudi na nedavnem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu, v začetku prihodnjega leta pa prihaja na redni spored Kinodvora.
kritike
»Almodóvar je vedno užival v opazovanju svojih zvezdnikov, kako ponosno korakajo skozi svoje domače trivialnosti. V Tildi Swinton je našel angleško govorečo igralko, ki je izvrstno uglašena z njegovim dvojnim smislom za opazovanje vsakdanjika in za teatralično, prekipevajočo melodramo: Tilda Swinton je ravno tako Jeanne Dielman kot od ljubezni prevzeta Sirkova junakinja, hipnotična tudi takrat, ko natančno veš, kaj bo storila. Kdor se spomni Anne Magnani, ki je za Roberta Rossellinija brala Človeški glas v filmu Ljubezen (L’Amore) iz leta 1948, ali Ingrid Bergman, ki je dramo leta 1966 interpretirala za televizijo, bo v nastopu Tilde Swinton opazil sledove njune DNK – bes prve in krhko ranljivost druge. /…/ Almodóvar po štiridesetih letih kariere z užitkom postavi v ospredje izrazito teatralnost, ki je bila vedno nepogrešljivi del njegovega filmskega ustvarjanja: manieristične, večplastne slogovne domislice, ki so v režiserjevih najboljših filmih razkrivale preprostejše človeške resnice. Človeški glas se v vsej svoji čudoviti absurdnosti in kičasti ekstravagantnosti ukvarja s problematiko čustvene zapuščenosti in motenj v komunikaciji, ki že dolgo prežema Almodóvarjeva bolj odkrito resna dela. Gre za spretno malo spremembo v tempu in formi, ki nakazuje sveže možnosti za prihodnost, hkrati pa se ozira v preteklost, združujoč množico režiserjevih najljubših tem in vplivov – vse do bežno ujetih kulturnih fetišev, kot je knjiga zgodb Alice Munro in celo DVD filma Jackie Pabla Larraína – v en sam zlomljen objem.«
– Guy Lodge, Variety
»A nekaj je gotovo. Tilda Swinton je fenomenalna in njen magnetizem je neubranljiv. Paleta čustev, ki jih, kot zahteva že sam naslov, predvsem z glasom, preigra v slabe pol ure, je osupljiv. Od ranjenosti, do besa. Od nežnega pregovarjanja do jezne maščevalnosti. Le enega čustva ni moč zaznati. Obžalovanja. Almodóvarjeva ženska ne obžaluje, da je ljubila, da se je popolnoma prepustila. Čeprav se je že vnaprej zavedala, da se bo zanjo najbrž slabo končalo. Ona je s sabo pomirjena. Človeški glas je zelo posrečena kombinacija režiserja, ki slovi po svojem zanimanju do kompleksnih ženskih likov, igralke, ki take like vedno vrhunsko odigra, in dramskega dela, ki je predvsem preizpraševalo moč igralčevega glavnega organa, glasu. Kratko, intenzivno in navdihujoče.«
– Gaja Pöschl, RA ARS
»/…/ ob Cocteaujevi monodrami La Voix humaine – drhtijo, šelestijo in ječijo Sirkove melodrame (Zapisano v vetru, Vse, kar dovolijo nebesa), Tarantinova vendetta Ubila bom Billa, Capotejev Zajtrk pri Tiffanjju, Fitzgeraldov roman Nežna je noč, Sternov roman Other Men’s Daughters ter novele Lucie Berlin (A Manual for Cleaning Women) in Alice Munro (Too Much Happiness), ekstatična svarila, da so naše ljubezni, naše strasti in naše obsesije strukturirane kot fikcije, kot romani in filmi, imitacije človeškega glasu. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina