zgodba
Po ropu velike pošiljke denarja na zapuščenem Alcatrazu skrivnostnega moža po imenu Walker ustreli partner in – misleč, da je mrtev – pobegne z njegovo ženo. Dve leti pozneje med turističnim ogledom otoka Walkerja ogovori neznanec in mu ponudi pomoč pri iskanju ukradenega deleža …
iz prve roke
»Walker je bil čustveno in telesno tako ranjen, da je izgubil človeškost. Zato je postal strašljiv, a v nekem smislu tudi čist. Je onkraj nečimrnosti in poželenja. Njegova edina vez z življenjem je nasilje, vendar mu manjka vere, krutosti in strasti, da bi v njem užival, pa tudi zadovoljstva ob maščevanju ne čuti. /…/ V nekem smislu je Čistina študija Marvina – film sem videl kot nadaljevanje svojega dokumentarnega dela, portretov, ki sem jih posnel o različnih posameznikih. Marvina je vedno spremljal mladi Marvin, človek, ki so ga ranili in ki je ranil druge, pogumen in poln strahu. Krivda, da je preživel zasedo, ki je izbrisala njegovo četo, ga je preganjala vse življenje. Vojna in nasilje sta ga po eni strani fascinirala, hkrati pa je do njiju čutil gnus, ki je bil močan, telesen, neznosen. Iz tega je izvirala njegova moč. Moral bi umreti – in v nekem smislu tudi je umrl – v boju. Življenje, zlasti svoje, je preziral. Toda velika sila v njem je zahtevala izraz. Čistina se začne s človekom, ki ga ustrelijo. Lee je vedel, kako upodobiti moža, ki je vstal od mrtvih. Na prvi pogled se želi maščevati, toda v resnici se skuša znova povezati z življenjem.«
– John Boorman
kritike
»V Boormanovi Čistini, zelo ekspresionističnem, nelinearnem, oniričnem, leonejevskem neonoirju /…/, polnem digresij, flešbekov, elips, smrtnih tišin, bučnih odmevov korakov, brezosebnih praznin in moderne, ledene, steklene, sterilne alphavillske korporativne arhitekture, skuša stoični, eksplozivni, lakonični, maščevalni, lovski Walker priti do svojega plena. /…/ Čistina je triler zorenja, v katerem se Walker iz desničarja prelevi v levičarja: noče se vključiti v kapitalizem, ampak hoče ostati zunaj, outsider. V hipu, ko se vključiš v kapitalizem, se kapitalizem nate zvrne z vso svojo labirintno, zarotniško, morilsko težo. In nenadoma moraš odplačati vse dolgove tega sveta. Walker je sociopatska mašina, primitivni divjak, buldožerski brutalnež, ki o novem, brezosebnem stadiju korporativnega kapitalizma nima pojma. Za vsako ceno in na vsak način hoče nazaj svojih 93 tisočakov, ker ne dojame, da denar ni več nekaj fizičnega, ampak le abstrakten odnos med ljudmi – le še družbena vez, ne pa nekaj, kar vtakneš v žep.«
– Marcel Štefančič, jr., Zadnji film 2.0
»/…/ spektakularno stiliziran in slikovito posnet film, ki razkriva zapleteno organizacijo in odvratnost sodobnega kriminalnega podzemlja /…/ [Boormanu] je uspelo v teksturo filma neverjetno učinkovito ujeti videz in vonj Los Angelesa /…/ Toda za božjo voljo, kako neprizanesljiv in preračunljivo sadističen film je to! /…/ To ni lahkotna zabava za mladino – ali za kogarkoli, ki nima prefinjenega okusa.«
– Bosley Crowther, The New York Times, 1967
»/…/ glavna zvezda filma je virtuoznost režiserja Johna Boormana. /…/ Zdi se, da je naslov vzel dobesedno; človek pride iz dvorane ves poživljen, toda zbegan.«
– Pauline Kael, 5001 Nights at the Movies
»/…/ to ni običajen noir poznega Hollywooda, temveč skoraj eksperimentalen razmislek o zločinu, kazni in maščevanju z briljantno fotografijo Philipa H. Lathropa.«
– Derek Malcolm, London Evening Standard
»Film, ki ga je treba doživeti znova in znova, in to na največjem možnem platnu.«
– David Jenkins, Little White Lies
»Čeprav je Čistina prežeta z eksistencialno tesnobo, gre tudi za enega najbolj seksi kriminalnih filmov, kar jih je bilo kdaj posnetih. /…/ Boorman je pod vplivom radikalnih oblikovnih inovacij francoskega novega vala, evropskega ennuija Michelangela Antonionija in žanrskega revizionizma špageti vesternov Sergia Leoneja posnel triler, ki ni bil podoben ničemur dotlej, ter s pomočjo widescreen Panavision fotografije, eksplozivnih barv in večplastne glasbene podlage na novo izumil noir kot prefinjen evropski arthouse film. /…/ Ena najbolj mračnih, okrutnih in izvirnih mojstrovin filma noir. /…/ Po Boormanovi Čistini noir nikoli ni bil več povsem enak.«
– Nick Schager, Slant
»Modernistični, noir triler Johna Boormana je še vedno njegovo najboljše in najbolj smešno delo. /…/ Boormanov prikaz hladnega nasilja in še hladnejše tehnologije je poln ironije in inovativnih vizualnih elementov /…/, resnaisovski eksperimenti s časom in montažo pa še danes delujejo sveže in izvirno. /…/ Primeren alternativni naslov bi lahko bil ‘Tarzan proti IBM-u’, delovni naslov Jean-Luca Godarda za njegov Alphaville.«
– Jonathan Rosenbaum, Chicago Reader
»Če Čistina na prvi pogled deluje kot preprost triler o maščevanju tipa ‘oko za oko’, pa je njeno jedro duhovno in zapleteno: zgodba o človeku, ki skuša zaceliti svojo zlomljeno dušo. /…/ Čistina je zaradi spajanja razdrobljene psihomahije in sage o maščevanju tako rekoč edinstvena med hollywoodskimi trilerji. Njen slog poleg tega zaznamuje dezorientirajoče mešanje neo-noirja in francoskega novega vala. Nepričakovane so tudi ideje o spolu. /…/ Še en presenetljiv element filma, posnetega kot mračni izlet v svet seksa in sadizma, je njegova komičnost. Boorman hollywoodsko nasilje pogosto prižene do stopnje absurdne komedije.«
– Eric G. Wilson, Point Blank
»Fantazmagorična šund mojstrovina Johna Boormana iz leta 1967 /…/ se je postarala tako dobro kot rjavi suknjič in oranžkasta srajca Leeja Marvina: skratka, spektakularno!«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Če bi Alain Resnais snemal kriminalne trilerje … /…/ ‘Se je vse skupaj zares zgodilo? Je šlo za sanje?’ V rokah Johna Boormana postane roman Donalda E. Westlaka brezmejno inventivna modernistična zmes odtujenosti, identitete in spomina.«
– Fernando F. Croce, Notebook
»Skoraj proustovsko opiranje na geste in dejanja kot sprožilce spomina – pri čemer spomin predstavlja tako zunanjo kot notranjo manifestacijo sodobnega medijskega sveta – poudarja telesni (in s tem duhovni) odnos med človekom in njegovim urbanim okoljem. Čeprav je Čistina izjemno in nepozabno delo, si je zgodbo težko podrobno zapomniti. Film deluje predvsem na ravni vzdušja, poudarjajoč abstraktne lastnosti in oblike ljudi, stvari in širšega okolja. V Čistini je vse podrejeno okolju, detajlni portret s soncem obsijanega betona sodobnega Los Angelesa pa je med najbolj čistimi in mračnimi, kar jih je bilo kdaj zabeleženih na filmski trak.«
– Adrian Danks, Senses of Cinema
zanimivosti
»Po Tarantinovih besedah je Čistina pomembno vplivala na njegove Stekle pse (Reservoir Dogs, 1992); težko si tudi zamislimo, kako bi Michael Mann brez Boormana ustvaril opustošene losangeleške pokrajine v Vročini (Heat, 1995). /…/ Kmalu po ponovnem prihodu Čistine v kinematografe [leta 1998] so se po njej načrtno zgledovali tudi drugi pomembni filmi, kar je še povečalo njen ugled. Hladnokrvnež Stevena Soderbergha (The Limey, 1999) je v bistvu remake Boormanovega filma, prav tako Memento (2000) Christopherja Nolana. Jim Jarmusch je izjavil, da je Čistina navdihnila njegove Meje razuma (The Limits of Control, 2009), Nicolas Winding Refn pa je svoj odnos z Ryanom Goslingom, zvezdnikom surove losangeleške kriminalke Vozi! (Drive, 2011), primerjal s partnerstvom med Johnom Boormanom in Leejem Marvinom v Čistini.«
– Eric G. Wilson, Point Blank