zgodba
Zgodba o filmskem studiu, kjer je nastajala zgodovina Jugoslavije. Zgodba o človeku, ki je vsak večer obsesivno gledal filme, medtem ko je podnevi vodil državo ter bral in popravljal scenarije bodočih filmov. Zgodba o času, ko je Jugoslavija veljala za Hollywood vzhoda. V zakulisje zlatega obdobja jugoslovanske filmske industrije nas popeljejo dolgoletni Titov osebni kinooperater Leka Konstantinović, njegov najljubši režiser Veljko Bulajić, zvezda partizanskega filma Bata Živojinović in drugi.
Kolaž prizorov iz pozabljenih jugoslovanskih filmov, arhivskih posnetkov in ekskluzivnih intervjujev pripoveduje zgodbo o vzponu in padcu ‘Hollywooda vzhoda’ in o ustvarjanju mita o Jugoslaviji na filmskem platnu. Prvenec mlade srbske režiserke je nostalgična, grenko-sladka zgodba o državi, ki ne obstaja več … razen v filmu.
iz prve roke
»V to zgodbo sem vstopila kot pripadnica nove generacije jugoslovanskih filmskih ustvarjalcev z zelo nejasnimi spomini na deželo, ki ne obstaja več. Odrasli smo med ruševinami nečesa, kar nostalgično imenujemo ‘zlata doba’. Zamudili smo to veliko žurko in prišli ravno ob času, ko je bilo treba plačati račune. /…/ Resnična motivacija za film je bil prvi obisk filmskih studiev Avala filma. Vstopila sem skozi široka vrata in bilo je, kot bi vstopila v skrivnostni vrt. Pogledala sem za zid in nenadoma se mi je razkril svet, za katerega nisem vedela, da obstaja. Bil je brezmejen, izumrlo mesto zapuščenih in razpadajočih kulis, zastarele opreme, praznih filmskih scen in brezposelnih tehnikov. /…/ Avala film je bil na neki način kraj, kjer se je rojevala iluzija o Jugoslaviji. To je bila moja izhodiščna točka za film, saj sem menila, da lahko porušeni filmski studio razkrije nekaj o razpadu scenografije dežele, v kateri smo živeli. /…/ Želela sem narediti film o tem, kako je mogoče s pomočjo filma napisati zgodbo o neki deželi in ustvariti njeno uradno nacionalno podobo. /…/ Mojo osnovno idejo najbolje povzame citat Jacquesa Rancièra: ‘Zgodovina filma je zgodovina moči ustvarjanja zgodovine.’«
– Mila Turajlić, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Mila Turajlić (letnik 1979) je diplomirala na oddelku za filmsko in televizijsko produkcijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, magistrirala na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede ter specializirala dokumentarni film na pariški La Fémis. Delala je kot asistentka režije in koordinatorka produkcije in bila med ustanovitelji beograjskega festivala dokumentarnega filma 7 veličastnih. Cinema Komunisto je njen celovečerni prvenec.
kritike
»Če se dežela prelevi v film, razpade, ko se film konča. Toda ironično, Jugoslavija, izpolnitev h”woodskega sna (film, v katerem lahko živiš!), je dokončno postala film prav v trenutku, ko je razpadla – ko je izginila. Danes obstaja le še v filmih. Od nje je ostal le dobri, stari, smešni film.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Delo Mile Turajlić se sicer prične kot nekakšna zgodovina Avala filma, središča “komunističnega Hollywooda”, nato pa se – prek domiselno zmontiranega anonimnega prepleta arhivskih posnetkov (iz filmov in različnih reportaž ter še ne videnih posnetkov s snemanj filmov) in pogovorov z različnimi osebami – gledalcu zazdi, da se pred njim zarisuje zgodovina celotne jugoslovanske kinematografije. /../ Cinema komunisto je predvsem prikaz “jugoslovanske filmske idile”, kakršno so si ustvarili Tito in njemu podrejeni, ki je pred domačim in tujim občinstvom promovirala deželo, v kateri si je proletariat vladal sam. Čeprav se nam avtoričin pogled na to “filmsko idilo” na trenutke zazdi malce nostalgičen, je vendarle vseskozi tudi distanciran, s čimer gledalcu omogoča kritičen premislek tega, kar se odvija pred njim.«
– Denis Valič, Delo
»Avtorica nas navduši s svojim raziskovalnim duhom in temeljitostjo pri obvladovanju obsežnega arhivskega materiala. /…/ Resno in zrelo se je lotila nadvse zahtevnega dela ter ustvarila vznemirljiv in energičen, sladko-kisel in izjemno gledljiv dokumentarec, ki ni le fascinanten pogled v zgodbo o gradnji Federativne Republike Jugoslavije, njenem predsedniku in vrhovnem producentu Titu in razvoju jugoslovanske kinematografije, temveč predstavlja tudi pomemben prispevek k zgodovini svetovnega filma.«
– Dubravka Lakić, Politika
»Zanimivo prepletanje konstrukcije in dekonstrukcije nostalgije. /…/ Mila Turajlić se spretno poigrava s sliko in zvokom, v znani temi odkriva neznano, spominja na že pozabljeno, vse to pa počne z distanco, zaradi česar bo film nedvomno všeč mlajši generaciji. Starejši pa tega odmika verjetno ne bodo niti opazili, saj jih bodo prizori evociranja preteklosti tako prevzeli, da bodo film uvrstili med nepozabne filmske doživljaje.«
– Nenad Polimac, Jutarnji list
»Jugoslovanska filmska produkcija je skupaj s samo državo propadla po Titovi smrti, a oboje je znova obujeno v tem dinamičnem in navdušujočem poklonu filmski industriji.«
– Cara Cusumano, Tribeca Film Festival
»Elegantno sestavljen časovni stroj.«
– Eric Hynes, The Village Voice