zgodba
Šest moških na razkošni jahti sredi Egejskega morja sklene odigrati igro. V tej igri se bo veliko primerjalo in merilo. Testiralo se bo kri in pelo se bo pesmi brez posluha. Prijatelji bodo postali tekmeci in tekmeci bodo postali lačni. Toda na koncu popotovanja, ko bo igra odigrana, bo zmagovalec mož, ki je najboljši v vsem. Na mezinec si bo nadel pečatni prstan zmagoslavja, tako imenovani “chevalier”.
Suh, sarkastičen humor in hladna distanca odlikujeta najnovejšo vivisekcijo absurdov človeškega vedenja v režiji prve dame mladega grškega filma, ki pod drobnogled tokrat vzame moško tekmovalnost, skupinsko dinamiko in “krizo srednjih let”. Igralska šesterica je prejela skupno srce Sarajeva za najboljšo moško vlogo.
iz prve roke
»Vselej mi je najtežje opisati, od kod izvirajo moji filmi. Ne pripravljam jih na tak način, ne rečem si: ‘Okej, zdaj bom posnela film o moškosti ali o šestih moških na ladji.’ Nikoli ne začnem z zgodbo, pač pa z nekaj podobami in splošno predstavo o situaciji. Po Attenbergu sem posnela srednjemetražec The Capsule. Gre za pendant k filmu Chevalier, ki prav tako govori o moči in nadzoru znotraj istospolne skupine, le da so tu vsi liki ženski. Fascinantno je bilo videti, kako se razmerja moči in želje razvijajo, če iz enačbe odstranite spolno dinamiko, ki je navadno na delu znotraj heteroseksualnih skupin. /…/ Zdelo se mi je, da bi bilo zanimivo nekaj takega poskusiti še s skupino moških, prav tako v omejenem prostoru, ki ga ne morejo zapustiti. Attenberg se je odvijal v utesnjenem okviru zapuščenega industrijskega mesta. Moj prvenec Sposojeni spomini je bil umeščen v hotelske sobe v bližnji prihodnosti. Zanima me vzpostavljanje razmerij v nadzorovanih prostorih, ki so za tri korake odmaknjeni od realizma. Nisem še povsem prestopila v naturalizem. Mislim, da zaenkrat preizkušam formo, ki ji pravim screwball tragedija – ta je deloma komedija zmešnjav, deloma grška tragedija.«
– Athina Rachel Tsangari
portret avtorice
Athina Rachel Tsangari živi in ustvarja med rodno Grčijo in ZDA. Na univerzi v Solunu je diplomirala iz književnosti in magistrirala iz uprizoritvenih umetnosti na newyorški Tisch School of the Arts ter iz filmske režije na teksaški univerzi v Austinu. Njen prvi celovečerec Sposojeni spomini (The Slow Business Of Going, 2000) so kritiki Village Voicea izbrali za enega najboljših filmskih prvencev leta. Bila je soustanoviteljica in umetniška direktorica avantgardnega festivala kratkega filma Cinematexas. Poleg tega oblikuje video projekcije za plesne in gledališke projekte ter prostorske instalacije. Leta 2005 je ustanovila produkcijsko hišo Haos Film, ki je med drugimi producirala filma Podočnik (Kynodontas, 2009) in Alpe (Alpeis, 2012) Yorgosa Lanthimosa. Leta 2013 je za omnibus Venezia 70 – Future Reloaded, skupinski poklon ob 70. obletnici Beneškega filmskega festivala, pri katerem je sodelovalo 70 svetovno priznanih mojstrov in uveljavljenih mladih režiserjev, prispevala segment 24 Frames Per Century. Bila je koproducentka pri filmu Pred polnočjo (Before Midnight, 2013) Richarda Linklaterja, v katerem je nastopila tudi v stranski vlogi. Leta 2012 je s svojim drugim celovečernim filmom Attenberg (2010) obiskala tudi Kinodvor.
kritike
»Nikoli nismo povsem prepričani, ali se šalijo ali res čutijo globoko potrebo po zmagi v tej ekscentrični tekmi. Kot pribito pa drži, da je Tsangarijeva ustvarila še eno zanimivo in skrajno izvirno študijo značaja, tokrat v službi prikladne metafore za resnejše težave, ki pestijo Grčijo. /…/ Takšna tematska seciranja in bizarne premise so domači vsem poznavalcem t. i. ‘čudaškega grškega vala’, ki ga predstavljajo zlasti filmi Tsangarijeve in njenega rednega sodelavca Yorgosa Lanthimosa (Podočnik, Alpe, Jastog). Medtem ko Lanthimosove črne komedije navadno sledijo zamotanim zgodbam, ponuja Tsangarijeva bolj topla, igriva srečanja z zbeganimi protagonisti, ujetimi v krogotoke, ki jih ne morejo nadzorovati. Chevalier v tej tendenci nadkrili vse: ko svojo premiso skrči na eno samo, utesnjeno okolje in se osredotoči na to, kako obsesije privedejo do kaosa, ponudi lucidno alegorijo institucionalne disfunkcionalnosti, ki je bržkone ohromila grško gospodarstvo. Toda hkrati preseže omejenost topičnih metafor. Ob režiserkini idiosinkratični zgodbi o odraščanju Attenberg in eksperimentalni viziji ženskosti The Capsule najnovejši film spet potrjuje status Tsangarijeve kot ene najbolj inovativnih kronistk človeškega vedenja v sodobni kinematografiji.«
– Eric Kohn, Indiewire
»Režiserka z vso naslado sprevrača spolne stereotipe že od samega začetka, ko se Christos ubada s tem, kaj naj obleče na prvi dan igre, medtem ko vključuje prvi preizkus resen čistilni podvig, od poliranja servisa do umivanja oken razkošnega plovila, ki jih skuša eden izmed tekmovalcev zdrgniti kar s celim telesom /…/. Subverzivno sporočilo ni nikoli izrecno izrečeno, a ga kljub temu jasno in glasno razumemo: moški se bodo z vnemo posvetili katerikoli nalogi, tudi tistim, ki jih navadno sovražijo, jih imajo za nizkotna ali ženska dela, v kolikor so te naloge del tekmovanja in se zavedajo, da jih nekdo opazuje, da nekdo išče znake manj kot popolnega vedenja. /…/ Najbolj zanimivo ni nujno tisto, kar vidimo na platnu, pač pa tisto, kar ostane skrito: Tsangarijeve niti najmanj ne zanima dejansko tekmovanje, ne trudi se razlagati posameznih izzivov ali podeliti vsem tekmovalcem enake pozornosti /…/. /…/ Kar jo v resnici zanima, je vse bolj absurdno – in za gledalce, potemtakem, vedno bolj huronsko smešno – vedenje tekmovalcev; skrajne zadrege, ki so jih pripravljeni pretrpeti, da bi zmagali, in kako njihova predstava poštene igre postaja vse bolj popačena, ko se jim zazdi, da morda izgubljajo. /…/ Poanta Tsangarijeve tiči v absurdnosti moške tekmovalnosti in v tem, kako nesmiselna in smešna so dejanja teh mož, če jih opazujemo s hladne distance.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
»Dolgo pričakovan tretji celovečerec vsestranske grške umetnice Athine Rachel Tsangari, Chevalier, privede tekmovanje v merjenju moškosti – v vseh pomenih tega izraza – do predrzno dobesedne skrajnosti. Predano obešenjaška komedija značajev, nravi in moških, ki se čudno vedejo, se po svojem fokusu in čustvenem tonu odločno razlikuje od prebojnega Attenberga, odlikuje pa jo minimalistična premisa, ki se izkaže za nadvse ploden teren brezmejne absurdnosti: na razkošni jahti sredi Egejskega morja se šest moških, znancev, podvrže strogemu nizu osebnostnih in telesnih izzivov, med katerimi se med seboj neusmiljeno ocenjujejo, da bi ugotovili, kdo med njimi je ‘na splošno najboljši’. Odločitev Tsangarijeve, da se upre eskalaciji konflikta in stavi raje na subtilne politične namige, ki jih izrisuje ta zapletena družbena olimpijada, bo prav toliko gledalcev izčrpala kot zabavala, toda brez dvoma gre za mojstrsko izpeljano draženje.«
– Guy Lodge, Variety
»Sloviti Bechdel test – ki ga v stripu iz leta 1985 zasnuje Alison Bechdel – je v zadnjih nekaj letih postal sila priljubljen barometer za preverjanje veljavnosti obravnave žensk v posameznem filmu. Chevalier, najnovejši film Athine Rachel Tsangari, na tem testu spektakularno pogrne, saj v njem ne nastopi niti en sam ženski lik, pa vendar ga prav tisti, ki se zanimajo za enakost spolnih reprezentacij v sodobnem filmu, nikakor ne smejo zamuditi. Film, ki se ogne bolj čudaškim elementom predhodnega Attenberga (2010), je sijajno umerjena in sublimno absurdna karikatura tekmovalnih moških egov iz osvežujoče ženske perspektive.«
– Ben Nicholson, CineVue
»Chevalier je študija moškega antagonizma skozi oči drzne in izvirne filmske avtorice. Athina Rachel Tsangari je uspela s pomočjo izjemne formalne preciznosti in nezadržne duhovitosti ustvariti film, ki je v isti dih skrajno smešna komedija in globoko pretresljiv razmislek o duhovnem stanju zahodne kulture.«
– izjava žirije, Londonski filmski festival
»Grški film Chevalier, tematski park absurda (Igre lakote za odrasle, Gospodar muh med alfa-moškimi, Battle Royale v dobi varčevanja), ki ga je posnela Athina Rachel Tsangari, znana po Attenbergu, po eni strani izgleda kot kvazistanfordski eksperiment, ki skuša ugotoviti, ali skupina moških, če jo povsem osamiš, še vedno uboga vse moške klišeje, obsesije in nevroze, po drugi strani pa kot klinična abstrakcija animaličnega trga, ki je pogoltnil vse aspekte človeškega življenja, z medčloveškimi odnosi vred.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina