zgodba
Ernesto Guevara, »El Che«, umorjen leta 1967 v bolivijski vasi La Higuera, star 39 let, je postal ena najbolj prepoznavnih, ikoničnih in mitskih figur našega časa. Njegova podoba, prepričanja in dejanja še danes nosijo izjemen pomen in težo. Gverilske taktike, potovanja po Južni Ameriki, astma … Njegovo življenje in delo je postalo snov in navdih neštetih knjig, raziskav, dokumentarnih filmov in fikcije – poskusov portretiranja te emblematične in enigmatične figure kubanske in latinskoameriške revolucije. Pričujoči film, ki je začel nastajati ob štiridesetletnici Chejeve smrti, skozi doslej neznane posnetke in besedila, osebne spomine in pričevanja naslika novo podobo Ernesta Guevare.
Dokumentarni film skozi optiko intimnega, subjektivnega pogleda razkriva Guevarov neskončen miselni proces in študij v službi politične akcije ter gradnje novega sveta, pa tudi njegovo poetično percepcijo realnosti. V doslej neznanem gradivu iz družinskih in vojaških arhivov spregovori El Che – novi človek.
iz prve roke
»Hoteli smo ustvariti popotovanje skozi zgodovinski spomin, filozofijo in poezijo Ernesta Guevare ter pokazati določene trenutke njegovega življenja iz Chejeve lastne, intimne in subjektivne perspektive. /…/ Ernesto Guevara se je strastno predajal študiju, branju in pisanju, kar nam je omogočilo vključitev najrazličnejših plati diskurzov, ki naj razkrijejo bogastvo njegovega notranjega, miselnega univerzuma. Na ideološki in politični ravni se naslanjamo na njegove zapiske, objavljena dela in javne govore, pri čemer uporabljamo javnosti manj znana besedila, njegove poglede na takratno dogajanje pa predstavljamo skozi Chejev značilno didaktičen in umirjen ton glasu. /…/ Materiali, ki smo jih odkrili – filozofski slovar iz njegove mladosti, kritični zapiski iz politične ekonomije in zvezki, ki so ga ves čas spremljali v Boliviji – nas vzdolž doslej neznanih poti vodijo k njegovim dejanjem. /…/ Kombinacija besedil, ki priča o izjemni raznolikosti stilov in pogledov, je tisto, kar ga dela izjemnega in kar nam končno razkrije resničnega človeka, ki stoji za ikono mitskega gverilca.«
– Tristán Bauer in Carolina Scaglione, o scenariju
portret avtorja
Tristán Bauer (rojen leta 1959 v Mar del Plati) leta 1982 diplomira iz filmske režije na eksperimentalnem centru argentinskega Nacionalnega inštituta za kinematografijo. Po končanem študiju sprva dela kot snemalec in direktor fotografije pri filmih latinskoameriških režiserjev, kot so Estela Bravo, Jorge Denti in Miguel Littin. Nato pa se posveti lastni produkciji kratkih in celovečernih filmov, televizijskih programov in dokumentarcev. Za svoje delo prejme številne nagrade doma in po svetu, na festivalu v San Sebastianu je kot najboljši prvenec nagrajen avtorjev prvi igrani celovečerec Después de la tormenta (1990), zadnji igrani film Illuminados por el fuego (2005) tam prejme posebno nagrado žirije, na newyorški Tribeci nagrado za najboljši igrani film in nagrado goya španske filmske akademije za najboljši tuji film leta 2006. Je tudi avtor celovečernih dokumentarnih filmov Cortázar (1994), Evita, la tumba sin paz (1997; najbolj gledan dokumentarni film na argentinski televiziji), Los libros y la noche (1999; najboljši dokumentarni film na festivalu v Havani). Tristán Bauer je soustanovitelj dokumentarne produkcijske skupine Cine Testimonio, pod okriljem katere nastaja vrsta del, ki problematizirajo družbeno realnost Latinske Amerike. Od leta 2007 je tudi direktor televizijskega kanala Encuentro argentinskega ministrstva za šolstvo.
kritike
»Bauerjev film, ki je rezultat 12-letnega raziskovalnega dela, ponudi nov vpogled v Chejevo zasebnost skozi njegove osebne zapise – od črtastih zvezkov, v katere je kot otrok zapisoval besede Emilia Salgarija, Oscarja Wilda, Julesa Verna in kot najstnik svoja razmišljanja o filozofskem pomenu besede ‘duša’, do majhnih knjižic, ki jih je kasneje nosil v žepu uniforme in vanje zapisoval temelje, na katerih naj vznikne ‘človek 21. stoletja’, novi človek.«
– El Mundo
»Uvodni kadri filma bodo šokirali vsakogar, ki kaj ve o Cheju kot zanosnem uporniku. Ob pogledu na zasnežene gorske vrhove zaslišimo magnetofonski trak in zadnje besede, ki jih je Che poslal svoji ženi. Posnetek, ki ga javnost doslej še ni slišala, je eno od razkritij filma Tristána Bauerja. Chejev glas je šibak, izmučen. Glas, ki spregovori iz povsem osebnega, notranjega sveta v fragmentih in frazah, v katerih ni več niti sledu tiste drznosti javne persone, in ki razkriva podobo zlomljenega človeka. Tavajoče misli govorijo o temi, negotovosti in veri. Refren, ki odzvanja, je ‘ne vem’, izgovorjen nežno, plaho in zbegano.«
– Martha P. Nochimson, Cineaste
»Vse dokumentarce o Cheju, ki jih imate, lahko mirno vržete proč – tole je popolni portret revolucionarja, ki je bil vedno pripravljen na revolucijo in close-up. Tu, v kubanskem dokumentarcu Che, novi človek, vidite, kako zelo se je Che zavedal kamere, kako dobro ji je znal streči, kako dobro je razumel njen potencial, kako premišljeno je kultiviral svoj imidž (Che na traktorju, Che v predilnici, Che na gradbišču, Che v Združenih narodih, kjer najavlja vihar, ki bo zajel latinsko Ameriko ipd.), kako »nesrečen« je bil, ko se je moral v Bolivijo infiltrirati pod drugim imenom in z drugo, povsem spremenjeno identiteto (gladko obrit, s plešo!) in kako vesel je bil, ko so mu začeli lasje in brada spet poganjati, ko je torej začel spet postajati podoben samemu sebi. ZA+«
– Marcel Štefančič jr, Mladina
»Zato genialni uvodni prizor, v katerem na ozadju panoramske podobe zasneženih gora (ki pa še zdaleč ni dekorativna in tudi ne sugerira romantičnih avantur po južnoameriškem kontinentu – kar je na primer prodajal Motoristov dnevnik) zaslišimo krhek, šibak in izčrpan glas Ernesta Guevare, ki se ujet v slutnjo bližnjega konca z nežnimi besedami ljubezni še zadnjič obrača k svoji ženi, na gledalca deluje resnično silovito, celo šokantno, saj ga s tem povsem neznanim in radikalno drugačnim od vseh do sedaj videnih Chejevih obrazov (ter hkrati seveda tudi s čustveno intenzivnostjo prizora) dobesedno prisili, da zavrže vse, kar je vedel o Cheju, in se odpre za sprejem novega. In čeprav nato Bauer nove informacije prepleta z že znanim, je njegov pristop, ki izpostavlja predvsem Chejev intimni, izrazito osebni pogled (tako na takrat aktualno družbeno realnost, njegova prepričanja kot tudi na samo revolucionarno dejavnost), tisti, ki gledalca resnično utrdi v prepričanju, da je pred njim vstal nov človek.«
– Denis Valič, Ekran
»Kaj vse neznanega in povrh tega, kako sveže je to možno razložiti o kakšni legendarni osebnosti, za katero bi bilo mogoče pomisliti, da je o njej znano že vse, kar pa se izkaže seveda daleč od resnice, dokazuje v kinu pri nas aktualni argentinsko-kubansko.španski celovečerni dokumentarec Che – novi človek, 52-letnega nagrajevanega argentinskega režiserja in soscenarista Tristana Bauerja ter njegove preizkušene sodelavke Caroline Scaglione (raziskovalke, soscenaristke in somontažeke) o legendarnem, tako rekoč kubanskem oziroma latinskoameriškem revolucionarju argentinskega rodu, Ernestu “Che” Guevari (1928-1967), filmsko razloženem izjemno večplastno.«
– Uroš Smasek, Večer