zgodba
Epska in obenem minimalistična drama, posneta po proslavljeni istoimenski knjižni predlogi Cormaca McCarthyja, pripoveduje o brezimnih očetu in sinu, ki v obupanem boju za preživetje potujeta po opustošeni Ameriki, povsem razdejani po skrivnostni kataklizmi. V razcapanih oblačilih, žejna in lačna, oborožena zgolj z revolverjem z dvema nabojema, brodita skozi neskončne plasti pepela proti jugu, ki prinaša nejasno obljubo boljšega jutri. Po življenju jima strežejo okrutna mrtva narava in redki preživeli, ki se za ohranjanje vrste zatekajo k ljudožerstvu; pri življenju ju ohranja zgolj ljubezen.
Srhljivo lepa postapokaliptična distopija, ob kateri se vse ostale vizije konca sveta zazdijo kot Disneyjeve risanke; obenem tudi pretresljiva zgodba o starševski ljubezni in meditacija o smislu obstoja.
iz prve roke
»Cesto lahko gledamo kot mitično, metaforično spiritualno potovanje, kot pripovedko, kot pravljico za odrasle, ki govori o prenašanju vrednot iz ene generacije na drugo, o neizbežni realnosti smrtnosti, o arhetipskem starševskem strahu, krivdi in bolečini spričo situacije, ko mora starš zapustiti svojega otroka. Na drugi ravni gre za moralno zgodbo, za predirljivo budnico, za apel, naj ljubeznivost, zaupanje, upanje in vera vedno premagajo vsakršne grozote. Še na drugi ravni pa gre za nazorno upodobitev mračne, epske pustolovščine, napolnjene z grozo in nežnostjo. /…/ Živimo v času globalnih podnebnih sprememb in vsi s strahom pričakujemo jutri, ki bo morda prinesel apokaliptično okoljsko katastrofo, zato se Cesta zlahka, z močjo univerzalne nočne more, prikrade v našo kolektivno zavest. Vzbuja naše najgloblje in najbolj mračne strahove. /…/ Ko sem skušal vizualizirati [McCarthyjev] svet, sem se spomnil na Steinbeckove Sadove jeze. Poiskal sem fotografije Dorothee Lange iz časa velike depresije in zazdelo se mi je, da med njimi vidim Viggov obraz. Poleg tega je v romanu velikanski razpon čustev, zato smo morali najti igralca, ki bi znal izraziti tako nežnost in ranljivost kot bes, strah in paranojo. Ampak ključna je bila njegova fizičnost. Viggo ima značilnosti ameriškega slehernika, hkrati pa mora gledalec verjeti, da je sposoben preživeti konec sveta.«
– John Hillcoat, režiser
»Ko gre vse k vragu, kaj ostane? Kaj je tista samotna mala cvetlica, ki raste v puščavi? Odgovor je preprost: človeška dobrota. To je tisto, kar v resnici pomeni ‘nositi ogenj’. Ko človeka vse vodi v strah, obup, nezaupljivost, prezir do drugih in neprijaznost, on pa vseeno izbere sočutje in ljubezen, je to nekaj resnično lepega. To je pot, o kateri govori film. /…/ Naj se zgodi karkoli, najbolj pomembno je ostati človek.«
– Viggo Mortensen
portret režiserja
John Hillcoat (letnik 1961) študira film na avstralski univerzi Swinburne in svojo profesionalno kariero prične kot režiser videospotov za glasbene izvajalce, kot so Nick Cave, INXS, Crowded House, Depeche Mode, Robert Plant, Muse, Razorlight, Placebo, Manic Street Preachers. Pod prvi celovečerni film Ghosts … of the Civil Dead se podpiše leta 1988; film danes v številnih krogih velja za kultnega, vendar avtorju ne prinese želene mednarodne pozornosti. To mu uspe vzbuditi šele leta 2005 s filmom Ponudba (The Proposition), bibličnim vesternom, za katerega scenarij in glasbo napiše Hillcoatov stari znanec Nick Cave. Znova sodelujeta tudi pri Cesti.
kritike romana
»Roman, ob katerem izgubite vero v človeštvo, a spet najdete vero v človeka. Literarni briljant leta!«
– Samo Rugelj, Bukla
»Oče in sin hodita proti jugu Amerike, proti morju, po sivih mrtvih gozdovih, čez sive reke, po sivem snegu, na katerega padajo siv pepel in črne saje, po cesti, na kateri so vojske, oborožene s kiji iz cevi in z meči, skovanimi iz vzmeti tovornjakov, za njimi pa ujetniki, za hrano, hodita, brez spanca, sestradana, skrivajoč se pred vsemi, brskata po izropanih ostankih civilizacije, s krpo na obrazu, zaradi pepela, zaradi saj, z zavestjo, da imata samo še drug drugega. Poslednja človeka v najbolj grozni možni pokrajini, sivi, črni, temni, depresivni, pokatastrofični. Pobesneli Max in podobne negativne utopije so skoraj uspavanke za otroke v primerjavi s Cesto. /…/ Močna, depresivna, strašna in spretno spisana zgodba, eden najmočnejših bralskih doživljajev te sezone.«
– Matej Bogataj, Mladina
kritike filma
»Apokaliptični roman Cormaca McCarthyja prihaja na velika platna, pri tem pa vsa njegova srhljiva lepota ostaja nedotaknjena. Film je pogosto boleče gledati (pravzaprav sem proti koncu projekcije slišal kinooperaterja ihteti), a Viggo Mortensen si za vlogo predanega očeta nedvomno zasluži oskarja. /…/ Eden najboljših filmov leta 2009.«
– Stephen King
»Cesta govori o najbolj neizrekljivih strahovih vsakega starša. /…/ Izmučeni Viggo Mortensen, z obrazom, kot bi ga vzeli z El Grecove slike, prepričljivo upodobi junakovo ljubezen in obup, igralčeva telesnost pa še poudari občutek resničnosti.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Cesta v celoti in uspešno evocira vse podobe in like romana Cormaca McCarthyja. Močan film!«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»V tem pretresljivem portretu Amerike, ki ni dežela niti za starce niti za mlade, režiser John Hillcoat – s pomočjo veščine obeh glavnih igralcev – vzdržuje plamen naše skupne humanosti in mu pusti, da plapola svetlo in prepričljivo.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»V nastopu obeh protagonistov filma ne izzveni ena sama napačna nota. Med očetom in sinom je nezlomljiva vez. Čeprav je civilizacija že davno propadla, potek te pripovedi še vedno narekujeta ljubezen in starševski občutek dolžnosti. Kot Beckettova igra, očiščena vsega komičnega.«
– Joe Morgenstern, The Wall Street Journal
»Ena najbolj pretresljivo srhljivih vizij konca sveta, kar smo jih kadarkoli lahko uzrli na velikih platnih. In obenem srce parajoča študija starševstva.«
– Dan Jolin, Empire
»Pripoved, iz katere buhtijo obup, slutnje konca sveta in morasta sprijaznjenost s smrtjo kot edino zanesljivo stalnico, hkrati pa nežno, boječe, komajda izgovorljivo zaupanje v vez med očetom in otrokom /…/ Z doseženim čustvenim razponom in golo močjo podobe je Hillcoat dosegel absolutno zmagoslavje.«
– Dušan Rebolj, Slovenske novice