zgodba
Zgodba o superlobistu, strastnem republikancu, ortodoksnem židu, neusmiljenem prekupčevalcu z interesi in karizmatičnem samopromotorju Jacku Ambramoffu. Zgodba o mednarodnih političnih spletkah, indijanskih kazinojih, ruskih vohunih, kitajskih sweatshopih in mafijskem umoru. Zgodba o tem, kako denar kvari in podkupuje politični proces. Z oskarjem nagrajeni dokumentarist Alex Gibney skozi spremljanje obtožbe ameriških zveznih uradnikov in cvetoče trgovine z uslugami, ki vlada ameriški prestolnici, razkriva, kako obupane želje po izvolitvi – in milijoni dolarjev, ki so za to potrebni – spodkopavajo temelje ameriške demokracije.
Portret washingtonskega superlobista, v katerem spremljamo Jacka Abramoffa od gorečnega republikanskega začetnika do njegove poslednje sodbe, je saga o pohlepu in korupciji s ciničnim antijunakom, ki ga boste z veseljem sovražili.
zanimivosti
Jack Abramoff, rojen leta 1958 v Atlantic Cityju, se pri desetih z družino preseli na Beverly Hills, kjer v najstniških letih postane odličen dvigalec uteži in zvezda srednješolskega nogometa. Po ogledu filma Goslač na strehi prestopi v ortodoksni judaizem.
Leta 1981 diplomira na bostonski Univerzi Brandeis in je izvoljen za predsednika mladih republikancev. Oblikuje se zvesta konservativna trojica Abramoff, Ralph Reed in Grover Norquist. Leta 1984 nastopi kot govorec na državnem republikanskem shodu in se leto pozneje pridruži reaganovski konservativni skupini Citizens for America ter sodeluje pri organizaciji konference gverilskih uporniških voditeljev v Angoli.
Po študiju prava na Georgetownu, kjer diplomira leta 1986, se Jack odpravi v Hollywood, kjer postane filmski producent – leta 1989 producira akcijski triler Red Scorpion z Dolphom Lundgrenom v vlogi dvojnega agenta KGB.
Prelomnega leta 1994, ko republikanci po 40 letih demokratske vladavine prevzamejo večino v predstavniškem domu, se Abramoff pridruži lobističnemu podjetju Preston Gates & Ellis. V istem času začne lobirati za Severne Marianske otoke, tesnega zaveznika pa odkrije v križarju svobodnega trga, Teksačanu Tomu DeLayu.
Leta 1995 Jack pridobi prvo stranko med indijanskimi casinoji, Choctaw Indijance iz Mississippija. Da bi razširil svoj posel z indijanskimi plemeni in onemogočil konkurenco, leta 1999 najame Ralpha Reeda, ki sproži kampanjo za delegalizacijo igralnic na ameriškem jugu. Leta 2000 z Adamom Kidanom odkupita linijo igralniških ladij SunCruz Casino.
Leta 2001 Abramoff presedla k podjetju Greenberg Traurig in rekrutira lastno skupino lobistov, t. i. ‘Team Abramoff’. Z Michaelom Scanlonom lansira projekt ‘Gimme Five’ – svojim strankam, indijanskim kazinojem, nameravata zaračunavati prekomerne, astronomske zneske. Leta 2001 na ulicah floridskega Fort Lauderdala ustrelijo ustanovitelja in 10-odstotnega lastnika kazinojev SunCruz, Konstantinosa ‘Gusa’ Boulisa.
Leta 2003 Jack podari 100.000 dolarjev Bushevi predsedniški kampanji in Tom DeLay postane vodja večine v predstavniškem domu. Leta 2004 časopis The Washington Post objavi podatek, da je Jack Abramoff od indijanskih plemen, lastnikov kazinojev, prejel več kot 45 milijonov dolarjev. Komisija senata za indijanska vprašanja sproži preiskavo. Kmalu sta Abramoff in Adam Kidan obtožena prevare in zarote v povezavi z nakupom.
Leta 2006 Abramoff prizna krivdo za prevaro, utajo davkov in podkupovanje državnih uradnikov. Obsojen je na 5 let in 10 mesecev zaporne kazni. Po izpustitvi 3. decembra 2010 kratek čas dela v neki baltimorski (košer) piceriji. Tudi Tom DeLay je obtožen pranja denarja in leta 2005 odstopi kot vodja večine predstavniškega doma. Leta 2010 je obsojen na tri leta zaporne kazni.
George W. Bush 4. januarja 2005 naznani, da bo njegova predsedniška kampanja finančno podporo spornega porekla podarila v dobrodelne namene – natančneje 6000 dolarjev združenju American Heart Association. Ta vsota naj bi predstavljala skupek donacij, ki so jih predsedniški kampanji Bush-Cheney ’04 podarili Jack Abramoff, njegova soproga in Indijanci plemena Saginaw Chippewa. Več kot 100.000 dolarjev, ki jih je Abramoff za kampanjo zbral, ne pa tudi osebno doniral, so obdržali.
Pretoku velikega kapitala v ameriški politiki – lobističnim transakcijam, donacijam in financiranju političnih kampanj – lahko sledite s pomočjo naslednjih spletnih strani: www.opensecrets.org, www.citizensforethics.com, www.followthemoney.org, www.opencongress.com, www.maplight.org, www.earmark.watch.
Leta 2010 je poleg dokumentarnega filma o življenju in delu Jacka Abramoffa Casino Jack in Združene države denarja nastal še igrani film Casino Jack v režiji Georga Hickenlooperja in s Kevinom Spaceyjem v vlogi Jacka Abramoffa.
iz prve roke
»Jack Abramoff bo kmalu na prostosti. Hotel bi mu povedati tole: naj mu je moj film všeč ali ga sovraži, v vsakem primeru bi ga moral izkoristiti in nastopiti z njim v javnosti. Vmes se je spreobrnil, postal je znova rojeni antilobist. Zdaj je prepričan, da je lobiranje nekaj strašnega. In ravno od Jacka Abramoffa bi bilo fantastično slišati, kako se to počne, kako se lobira. Takoj bi si kupil vstopnico!«
– Alex Gibney, režiser
portret avtorja
Alex Gibney, scenarist, režiser in producent dokumentarnih filmov, je eden vodilnih sodobnih ameriških dokumentaristov. Njegove filme zaznamuje zanimanje za razvpite družbene problematike ali fascinantne fenomene. Leta 2006 je bil za oskarja nominiran njegov celovečerni dokumentarec Enron: The Smartest Guys in the Room, že naslednje leto pa je oskarja za najboljši dokumentarni film prejel Taxi to the Dark Side (2007), ki razgrinja prakse sistemskega mučenja, kakršnega je vojska Združenih držav Amerike izvajala v Afganistanu, Iraku in zaporu Guantanamo.
V Kinodvoru smo lahko videli zgodbo o zlatih letih ‘iznajditelja’ znamenitega gonzo novinarstva Gonzo: Življenje in delo dr. Hunterja S. Thompsona (Gonzo: The Life and Work of Dr. Hunter S. Thompson, 2008).
Za leto 2011 je napovedan Gibneyev Magic Trip o čezameriškem avtobusnem popotovanju pisatelja Kena Keseya (Let nad kukavičjim gnezdom, 1962) in njegovih psihedeličnih prijateljev Merry Pranksters. Trenutno je v postprodukciji avtorjev dokumentarec o kolesarski ikoni Lancu Armstrongu, v pripravi pa zgodba o aferi WikiLeaks.
kritike
»Casino Jack nam v resnici pokaže, kako so predelali washingtonsko kulturo, da bi se ta lahko prodajala najvišjemu ponudniku. /…/ Osupljiv in pomemben film … nemudoma je predramil moje možgane, pa tudi jezo in ogorčenje.«
– Owen Gleiberman, Entertainment Weekly
»… vztrajna in temeljita zgodovinska študija, ki se mora svojemu predmetu povsem izogniti (Abramoff je bil med snemanjem filma še vedno v zaporu in nedostopen za intervjuje). Z izvabljanjem odkritih odgovorov ostalih vpletenih Gibney začrta – kot pravi naslov filma – zemljevid Združenih držav denarja, ki so omogočile (in omogočajo) takšno korupcijo. /…/ Gibney dokazuje, kako Združene države podpirajo in ščitijo trgovino z ljudmi, sodobno suženjstvo, ki je na delu še danes. Slepilo, zaradi katerega dopuščamo to grozo (četudi le posredno, zaradi lastne nevednosti), pa je prav etika podivjanega kapitala, ki ji je Abramoff služil kot zanesenjaški zagovornik in prikladen grešni kozel. Ogled tega filma je obvezen.«
– F. X. Feeney, The Village Voice
»Za razliko od Michaela Moora Gibney svojega faktografskega rafala ne krpa s sumljivimi protislovji in spornimi domnevami. Material je nanizan precej enostavno in kronološko, zato je način, na katerega sovpadejo vsi nešteti delci sestavljanke, transparenten. To ne pomeni, da je režiserjev pristop objektiven, Casino Jack od vsega začetka jasno izpričuje svojo pozicijo razkrivanja in obsodbe ameriškega političnega sistema kot inherentno okvarjenega tako glede odnosov med lobisti in politiki kot politiko države. Vendar pa je Gibney prej filmski poročevalec kot pa polemik ali šušmarski radikalnež. Srditosti njegove kritike Abramoffa ne podpihuje strankarski interes, pač pa globoka zgroženost spričo gole razsežnosti njegovih zločinov in dejstva, da je tovrsten kriminal postal že endemična bolezen ameriške demokracije.«
– Nick Schager, Slant Magazine
»Šokanten in neverjetno zabaven!«
– Andrew O’Hehir, Salon
»Alex Gibney postavlja standarde filmskega dokumentarizma.«
– Ann Hornaday, The Washington Post
»Pri srcu mi je bilo težko,« izusti eden od njih in njegova izjava je skoraj tako absurdno smešna kot premišljena glasbena podlaga, duhovito dvoumni mednaslovi filmskih poglavij ali banalne podrobnosti: da so lobisti morebitne omahljivce dokončno pridobili na svojo stran z mestom v kateri od štirih lož na športnih stadionih ali kar z obilno večerjo v Abramoffovi washingtonski restavraciji Signatures.«
– Agata Tomažič, Pogledi