zgodba
Jazz. Ljubezen na prvi pogled, oziroma sluh. Taka, da ji slediš na konec sveta. Vzameš inštrument in se odpraviš na iskanje svetega grala. Najprej v utesnjene šolske prostore, kjer minevajo leta in ure rigorozne vaje, v upanju, da boš nekoč svobodno zaigral. Iz varnega zavetja učilnic, izpod mentorjevih peruti, pa naravnost v temo jazzovskih klubov, če imaš srečo na festivalske odre ali pa na ulico, če ne gre drugače. Četudi veš, da je veliko dobrih umetnikov lačnih, da ljudje ob besedi jazz zamahnejo z roko ter da ima družba rada enostavne in hitre reči. Improvizacija tako postane način tvojega življenja.
Dokumentarni film Čas za improvizacijo predstavi osem ustvarjalcev domače jazzovske scene, jim sledi na Dunaj, v Amsterdam in New York ter spremlja njihovo stremljenje k popolnosti in iskanje mesta v glasbi z obrobja.
iz prve roke
»Umetniških svetov ne predstavljajo le trenutno najbolj vidni ali izpostavljeni akterji, ampak jih kreira povezan sistem posameznikov z različnimi interesi, talenti in znanji. To še toliko bolj drži za jazz.
Preko posameznih portretov iz sveta jazza je bil v dokumentarnem filmu Čas za improvizacijo moj namen prikazati intimen odnos mladih umetnikov do glasbe in njihove vloge v širšem kontekstu, ki sega onkraj meja lastne države, kulture, tradicije. Želela sem prodreti v iskreni svet tenkočutnih, intenzivnih in spontanih ljudi znotraj glasbene zvrsti, ki me tudi osebno najbolj vznemirja.
Namen je bil ustvariti univerzalno, a z lokalnimi karakteristikami in osebnimi zgodbami prepredeno podobo jazza. Podobo, ki odseva predanost, voljo in strast, v kateri se bo lahko prepoznal marsikateri umetnik.«
– Tina Lešničar
portret avtorjev
Tina Lešničar (rojena leta 1978 v Ljubljani) se je po končanem študiju kulturologije zaposlila kot novinarka pri kulturni redakciji Dela. Med letoma 2006 in 2008 je delala kot asistentka produkcije in raziskovalka pri produkcijski hiši Propeler, nato pa se je vrnila k novinarskemu delu. Ko je leta 2011 za Delo pripravljala odmevno serijo člankov o mladi jazz generaciji, se ji je porodila ideja, da bi o slovenski jazzovski sceni posnela film. Čas za improvizacijo je njen filmski debi.
Janez Stucin (rojen leta 1974 v Ljubljani) je v svoji dolgoletni karieri kot direktor fotografije sodeloval pri številnih dokumentarcih, kratkih filmih in celovečercih, med drugim pri Odmevih časa Eme Kugler. Čeprav njegova prva strast ostaja filmska fotografija, se je preizkusil kot režiser, montažer, producent in asistent scenografije.
kritike
»Tina Lešničar [je] s soavtorjem, snemalcem Janezom Stucinom /…/, obiskala in povezala osem slovenskih džezarjev /…/ in jim dala govoriti, kaj je jazz, kaj je njegovo srce in kako improvizacija korespondira z modernim, fluidnim doživljanjem sveta. Nastal je 82-minutni film s fino, izpovedno krhko in dramaturško čvrsto strukturo, ki počasi, kot nevsiljiva improvizacija, leze pod kožo.«
– Peter Kolšek, Delo
»Čas za improvizacijo je lep poklon slovenskim džezistom in redkim džezistkam, ki se po zaslugi obilice slikovnega in zvočnega materiala ne zateka zgolj h govorečim glavam, kot je to pogosto v navadi domačih dokumentaristov, temveč ob glasbi prosto pot prepusti tudi sliki, na primer posnetkom narave, mest in prostorov.«
– Deja Crnović, Siol.net
»Sicer pa film ponuja premisleke tako o interpretaciji kot o pisanju izvirne glasbe, o prostorih navdiha, o težkem preboju v ospredje, na pomembne festivale ali celo do zgoščenke. Glasba tako postane način življenja, trud je poplačan, ko se ljudje najdejo, zaigrajo in odplavajo v prostranstva domišljije in čustev, za katera je težko določiti izvor, kaj šele cilj. Film je tudi montiran v slogu glasbe: najprej je tu osnovna ideja, nato razvejana nadgraditev, ki se poraja iz samega materiala – seveda s pomočjo nadvse talentiranih, delavnih in vztrajnih glasbenikov, ki jim lahko prisluhnemo tudi na slovenskih festivalih in v nekaterih klubih. Konca filma tako rekoč ni, je le predah do naslednje improvizacije v nekem drugem prostoru in času.«
– Neva Mužič, RA Ars