zgodba
Sestre March – samosvoja in ambiciozna Jo, tiha in krhka Beth, elegantna in ljubezniva Meg ter razvajena Amy – odraščajo z ljubečo materjo Marmee v času po ameriški državljanski vojni. Dekleta dneve preživljajo med improviziranimi gledališkimi predstavami, sestrskimi prepiri ter druženjem s čednim in premožnim mladeničem s sosednjega posestva. Iščejo različne poti v samostojno življenje, hkrati pa se vsaka po svoje sooča tudi z vprašanjem, kaj odraščanje pomeni za žensko.
Film je navdušil kritike in prejel šest nominacij za oskarja, vključno za najboljši celovečerec, osvojil pa kipec za najboljšo kostumografijo.
zanimivosti
Čas deklištva je delno avtobiografski roman ameriške pisateljice Louise May Alcott (1832–1888). Prvič je izšel v dveh delih, leta 1868 in leta 1869, ter nemudoma postal velika komercialna in kritiška uspešnica.
Knjiga je doživela več filmskih priredb. V filmu Georgea Cukorja iz leta 1933 je kritike v vlogi Jo navdušila Katharine Hepburn, režiser Mervyn LeRoy pa je leta 1949 posnel verzijo z Janet Leigh in Elizabeth Taylor, ki sta odigrali Meg in Amy. Leta 1994 je nastala priredba Gillian Armstrong, v kateri je Jo upodobila Winona Ryder, Amy pa Kirsten Dunst; Claire Danes je nastopila kot Beth, Christian Bale kot Laurie, Susan Sarandon pa v vlogi Marmee. Film je bil kritiško dobro sprejet in je Winoni Ryder prinesel nominacijo za oskarja.
Gillian Armstrong, režiserka omenjene priredbe iz leta 1994, je o filmu Grete Gerwig na twitterju zapisala: »Zbrala pogum in pogledala novi Čas deklištva. Navdušena. Zelo drugačen film! Drzna nova zgradba. Fantastična igralska zasedba.«
iz prve roke
»Američani imamo dve veliki knjigi; to sta Čas deklištva in Moby Dick. In ni me zanimalo, da bi prirejala Mobyja Dicka. /…/ S tem romanom sem zrasla – tako kot mnogi drugi. Sestre March so bile moje sestre. Njihove pustolovščine so bile pustolovščine moje družine. Če odraščaš ob takšni knjigi, postane del tvojega notranjega življenja. Vedno sem sanjala, da bi po njej posnela film. /…/ Ko sem pripravljala projekt in znova prebirala knjigo, me je presenetilo, koliko so mi te ženske pomenile, ko so bile v obdobju odraslosti. Film govori o tem, kako nas na neki način vedno spremlja naš otroški jaz, /…/ kako odrasti, hkrati pa ohraniti pogumno deklico v sebi. /…/ Gre za zelo aktualno, sodobno in pomembno zgodbo o štirih ambicioznih dekletih, ki hočejo mnogo več, kot jim lahko da svet tistega časa. Ljudje se knjige spomnijo kot nekakšne zadrgnjene predviktorijanske moralke, a v njej se skriva veliko, veliko več. /…/ Med drugim govori o denarju; o ženskah in denarju; o ženskah in umetnosti in denarju – o tem, kako se ukvarjati z umetnostjo, če nimaš denarja. /…/ Hoteli smo, da bi film deloval klasično in hkrati sveže. Želeli smo si, da bi dajal vtis lahkotnosti. In čeprav se dogaja v devetnajstem stoletju, nikakor nismo hoteli, da bi deloval kot nekaj iz preteklosti. /…/ Preprosto vedela sem, da filma ne morem končati tako, kot se je končala knjiga – predvsem zato, ker Louisa v resnici ni hotela takšnega konca, saj je bilo po njenem mnenju Jo usojeno postati ‘literarna devica s knjigami kot svojimi otroki’. /…/ Kaj pa smo naredili, če ji ne damo konca, ki si ga je v resnici želela? Kakšen napredek bi bil to?«
– Greta Gerwig
portret avtorice
Greta Gerwig (rojena leta 1983 v Sacramentu, Kalifornija) je končala študij angleščine in filozofije na prestižnem kolidžu Barnard v New Yorku. V novem tisočletju se je hitro uveljavila kot ena najbolj prepoznavnih igralk ameriškega neodvisnega filma nove generacije, zlasti njegove naturalistične, nizkoproračunske in močno dialoške veje, imenovane »mumblecore«. Skupaj z Joejem Swanbergom je leta 2008 napisala in režirala romantično dramo Nights and Weekends ter v njej tudi nastopila. Prvi kritiški uspeh ji je prinesla vloga Florence v romantični komediji Greenberg (2010), igralkinem prvem sodelovanju z režiserjem Noahom Baumbachom. Dve leti kasneje je nastopila v naslovni vlogi Baumbachove indie uspešnice Frances Ha (2012), za katero je skupaj z režiserjem podpisala tudi scenarij, vloga pa ji je prinesla nominacijo za zlati globus. Skupaj sta nato spisala še scenarij za komedijo Mistress America (2015), ki je ob premieri na festivalu Sundance požela navdušen odziv kritike. Zaigrala je tudi v filmih Rimu z ljubeznijo (To Rome with Love, 2012) Woodyja Allena, Maggie ima načrt (Maggie’s Plan, 2015) Rebecce Miller, Wiener-Dog (2016) Todda Solondza, Jackie (2016) Pabla Larraína in 20th Century Women (2016) Mika Millsa, ki ji je prinesel številne nominacije in nagrade kritiških združenj. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali režiserkin samostojni režijski prvenec Lady Bird (2017), ki je prejel zlati globus za najboljši film in glavno igralko ter pet nominacij za oskarja.
kritike
»/…/ najnovejše filmsko utelešenje [romana] /…/ je nekaj povsem svojega ter nekaj, kar pripada svojemu času. Priredba je tako bogata, tako pozorna do svojega vira, a hkrati tako vznemirljivo osebna, da se zdi kombinacija ustvarjalke in snovi kot usojena. /…/ Ne gre za to, da bi Greta Gerwig roman izumila na novo; bolje bi bilo reči, da je z nekakšno rentgensko intuicijo našla tisto bistvo, zaradi katerega je Čas deklištva postal tako formativna knjiga za generacije ambicioznih žensk: to je zgodba o ženski, ki hoče pisati in to tudi dela. Režiserka poleg tega razume, da ta ženska ni le Jo March – temperamentna fantovska protagonistka romana –, ampak tudi njena avtorica Louisa May Alcott. /…/ Lahko bi potegnili ravno črto od plesalke, ki teče (poskakuje in se vrti) skozi ulice New Yorka ob Bowiejevem komadu Modern Love v Frances Ha (2012), pa do Jo, ki v uvodnih prizorih Časa deklištva evforično teče skozi isto mesto v drugem času. Režiserkin najnovejši film brezšivno nadaljuje teme iz njenih prejšnjih del /…/. Redkokatera priredba romana Čas deklištva – pravzaprav le redke kostumske drame nasploh – je tako polna življenja, tako aktualna in sveža kot ta film – delo, prežeto s čustvi, a zgrajeno na idejah.«
– Devika Girish, Film Comment
»Saoirse Ronan in Emma Watson sta na čelu odlične zvezdniške igralske zasedbe v čudovito topli, smešni in prisrčni verziji klasike o odraščanju Louise May Alcott. /…/ Nič ‘majhnega’ ni v tem bogatem, toplem, živahno naseljenem in strastnem novem poklonu klasičnemu romanu o sestrstvu /…/. Režiserka obudi Čas deklištva kot film o odraščanju, poročno komedijo, dramo o sestrski tekmovalnosti in – kar je morda najbolj zanimivo – avtofikcijski manifest o pisanju lastnega življenja. /…/ Greta Gerwig nam je podarila neznansko očarljiv, širokosrčen film. V njem je veliko ljubezni.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Ne gre toliko za priredbo kot za nekakšno odkopavanje – literarno odkrivanje likov in njihove ustvarjalke ter tistega, kar so vsi skupaj v resnici hoteli. Rezultat je meta-zgodba, ki odškrne okno v svet ‘malih žensk’, da bi povedala nekaj pomembnejšega o zgodbah, ki jih pripovedujemo o ženskah in dekletih. /…/ Film se odvije kot pogovor med sodobno scenaristko in protosodobno pisateljico.«
– Amanda Hess, The New York Times
»Če ste se po (kar preštejte jih) sedmih filmskih verzijah spraševali, ali res potrebujemo osmo, je odgovor pritrdilen. Greta Gerwig je našla način, kako to predviktorijansko zgodbo o življenjskih poteh in ljubeznih štirih sester narediti pomembno za sodobno občinstvo. /…/ Gre za prvi Čas deklištva v dobi gibanja #MeToo in film ima zaradi izrazite osredotočenosti na težak položaj žensk, ki si utirajo pot v moškem svetu, še dodaten pomen in težo.«
– Pete Hammond, Deadline
»Tako kot pisateljica je tudi režiserka kulturna ikonoklastka s sposobnostjo, da spremeni naše dojemanje sveta. V Greti Gerwig je Jo March našla sebi enako.«
– Lucy Siegle, The Guardian
»/…/ izvrstna, izjemno natančna knjižna priredba, ki v vsakem kadru razkriva svojo povezanost z virom – in razumevanje le-tega. Režiserka je vsrkala besede, like, strani, prizore in trenutke ter jih spojila v živahno, čustveno zrelo vizijo te čudovite sage o obdobju zgodnje odraslosti ter grenko-sladkem trčenju osebnih in poklicnih ambicij /…/. Največja pohvala, ki jo lahko izrečete Času deklištva, je, da skrbno prikrije svoje literarne korenine, a se hkrati vzneseno poklanja pisateljičini prozi in očarljivim sestram March. /…/ Opisati Čas deklištva kot tehnično dovršen film bi bilo veliko preskromno, saj vsak prizor razodeva mojstrsko obvladovanje forme, kakršno bi sicer pričakovali od umetnika z mnogimi leti izkušenj. Jo v tej verziji ni zgolj orodje za razmišljanje o sodobnih tegobah, ampak nekdo, ki je globoko zakoreninjen v zanosni sedanjosti – umetnik-odločevalec, ki z lastnim življenjem dokazuje, da neodvisnost daje moč. In to je res velik dosežek.«
– David Jenkins, Little White Lies
»Ko gledamo, kako se skušajo sestre vklopiti v ta staromodni, patriarhalni /…/, in s kakšno progresivno resigniranostjo to spremljajo njihove predhodnice (mama Laura Dern, teta Meryl ipd.), ki točno vedo, kaj jih čaka (podrejenost, regresivne vrednote, klišejsko življenje), se lahko še enkrat prepričamo, kakšna zmaga je bila nekoč za žensko to, da je postala pisateljica – in kakšen dosežek je bil to, da se ji ni bilo treba poročiti. Še enkrat pa lahko tudi vidimo, kako nastane revolucija, ali bolje rečeno – kako je nastajala emancipacija: med sestrskimi objemi, za kuhinjsko mizo, med sedenjem ob kaminu, na božičnih večerjah, med pisanjem romanov, v nelinearnosti ženske želje, da se reči ne bi vedno spremenile ravno tedaj, ko so najpopolnejše – v transformativnih kadencah nostalgije. Louisa May Alcott je umrla leta 1888 (nikoli se ni poročila), nekaj let pred rojstvom filma, toda s filmom ima neverjetno srečo – vse filmske verzije njenega avtobiografskega romana Čas deklištva so namreč blestele. In tudi najnovejša, ki jo je posnela Greta Gerwig, izgleda tako prožno in rapsodično, kot da je bil roman Čas deklištva ustvarjen in mišljen za film.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Revolucijo« v filmu, ki ostaja zgodovinska drama z vsemi (pastelnimi) scenskimi in kostumskimi značilnostmi 19. stoletja, poskuša Greta Gerwig izpeljati na ravni tematskega fokusa, ki ga odvrne od družinskih vrednot in svetovljanstva, ki naj bi bilo neodvisno od premoženja, tako da kot osrednjo temo poudari finančno neodvisnost žensk kot pogoj za svobodo. »Vi se tudi nikoli niste poročili,« reče Jo in od stare tete March, ki jo navdihujoče igra Meryl Streep, dobi v odgovor: »Samo zato, ker sem bogata.« Svojo idejo režiserka nadalje razvija tako, da iz kopice likov izpostavi sestri Jo in Amy (Florence Pugh) ter njuno rivalstvo za pozornost sosedovega Laurieja (igra ga vzhajajoča ameriška zvezda Timothée Chalamet). Tudi tu izbira monologov poudari, da se sestri zavedata cene, ki jo morajo ženske plačati za svoje odločitve. Amy je prepričana, da lahko vplivamo na to, koga ljubimo, in zabrusi Laurieju, naj se neha slepiti z romantiko, saj zakon ni nič drugega kot ekonomska ponudba. Greta Gerwig poudari svojo poanto tudi s poklicno izbiro protagonistk, ki sta umetnici – pisateljica in slikarka. Tako nakaže dihotomijo med preteklostjo in sedanjostjo. Če je namreč v 19. stoletju odločitev za umetniški poklic oziroma hobi pomenila svetovljanskost in svobodomiselnost ženskega bitja, je to danes predvsem zavestna odločitev za ekonomsko nestabilnost.«
– Tina Lešničar, Delo
»Film prežema toplina, ki se razliva tudi po njegovi vizualni podobi, hkrati pa zagrize v resnejše teme. Ni skrivnost, da je avtorica romana Louisa May Alcott svoje delo zgradila na avtobiografskih temeljih in da je lik Jo urezan po njeni podobi. Greta Gerwig je v film vnesla še več resničnosti in filmsko Jo še bolj približala realni Alcottovi. Gerwigova pravzaprav vseskozi ostaja presenetljivo zvesta izvirniku, a tu in tam nekoliko po svoje zasuka perspektivo, da skoznjo prezrcali svoj osebni pogled na teme, ki jih tekst odpira. V besedilu prepozna in v ospredje potisne točke, ki nagovarjajo naš čas: kako skelijo razlike med ekstremno bogatimi in ekstremno revnimi, kako pomembno si je v življenju nadeti kožo, v kateri se počutiš izpolnjenega (pa naj bo to poroka in materinstvo ali kariera), kako zahteve trga vplivajo na umetniški credo in kako krmariti med lastno umetniško vizijo in tržno uspešnostjo… Film odpira mnoga vprašanja, ki se vrtijo okrog tematik ženske ustvarjalnosti, ekonomskega položaja ter razpetosti med ambicije in družinsko življenje, obenem pa niti za trenutek ne zaide v lažni solzavi feminizem. Duh ženske moči, kreativnosti in radoživosti preprosto spontano puhti iz njega. Čas deklištva v svoji zadnji inkarnaciji je, skratka, zares dobro naštudiran in domišljen film, zvest izvirniku in oseben hkrati, obenem pa se gleda tako lahkotno, da ga preprosto moraš imeti rad.«
– Špela Barlič, Dnevnik