zgodba
Plaha in sramežljiva najstnica Carrie je v šoli tarča vrstniškega nasilja, doma pa žrtev pretirano zaščitniške in versko blazne matere. Toda Carrie ima posebno sposobnost: moč telekineze. Ko jo kruto ponižanje na maturantskem plesu pahne čez rob, se njen maščevalni bes razpoči nad na videz idiličnim predmestjem.
iz prve roke
»Če se roman Stepfordske žene ukvarja s tem, kaj moški hočejo od žensk, govori Carrie predvsem o tem, kako ženske najdejo načine za izražanje svoje moči, pa tudi česa se moški pri ženskah in ženski seksualnosti bojijo. /…/ Hočem reči, da sem se pri pisanju te knjige leta 1973, le tri leta po diplomi, dodobra zavedal, kaj feministično gibanje pomeni zame in druge pripadnike mojega spola. V svojih bolj odraslih implikacijah je to knjiga o moškem nelagodju in strahu pred prihodnostjo ženske enakosti. /…/ Carrie White je zame žalostno zlorabljena najstnica, primer osebe, ki ji v breznu krvoločnežev, bolj znanem pod imenom običajna srednja šola v ameriškem predmestju, za vedno zlomijo duha. Toda hkrati je Ženska, ki se prvič zave svojih moči – in na koncu kot Samson pod ruševinami templja pokoplje vse in vsakogar.«
– Stephen King, Danse Macabre
kritike
»De Palma, v očeh mnogih le impersonator Alfreda Hitchcocka, je iz grozljivke naredil triler, ljubezensko zgodbo, gotsko komedijo, film zorenja, kritiko fundamentalizma in predvsem opero – z erotičnimi vožnjami kamere, vizualnimi ekshibicijami, slow-motion apokaliptiko in soundtrackom Pina Donaggia je ustvaril atmosfero, v kateri je bil lahko ekstatičen, perverzen in ekscesen /…/. Amerika – patriarhalna ideologija, družina, zakon – ni več rešljiva. Rešitve znotraj sistema ni več mogoče najti, ker ga je preplavila in okužila ideologija, tako da De Palmi ne ostane drugega, kot da ‘kar se da najbolj uživa v fascinantnem spektaklu korupcije in dezintegracije’, pravi [Robin] Wood.«
– Marcel Štefančič, jr., Zadnji film: vzpon in propad novega Hollywooda
»Stephen King je priznal, da je svoje zgodbe o adolescenci črpal iz lastnih srednješolskih spominov, tako učitelja kot učenca. Spominov na čas ‘bolečine in mržnje’. Srednješolsko izkušnjo je primerjal z obredi iniciacije ameriških Irokezov, ki so svoje mlade bojevnike tolkli z gorjačami. Če zamenjajte gorjače z žaljivkami, dobite srednješolsko slačilnico iz uvodnega prizora Carrie, kjer skupina deklet neko spolno nevedno in neizkušeno sošolko obmetava z vložki in tamponi. Ko vas iz omamnega preleta ženske slačilnice v počasnem posnetku bliskovito iztrga stekel napad na obupano, krvaveče dekle, se zdi, kot bi se iz erotičnih sanj nenadoma prebudili v nočni mori. /…/ Predmestna gimnazija je mikrokozmos družbe. Carriejini sekularni vrstniki so socialni darvinisti, ki napadajo šibkejše. /…/ De Palma je namenoma ustvaril dramatično napetost med najstniško eksploatacijsko komedijo in psihološko grozljivko, katere vpliv je bil neznanski. Sprožila ni le poplave pubertetniških grozljivk, od Noči čarovnic (Halloween) do Krika (Scream), temveč tudi kultne prostaške najstniške komedije, kot sta Nora hiša (Animal House) in Pri Pujsu (Porky’s). /…/ Tisto vedro prašičje krvi je za vselej zaznamovalo našo kulturno krajino.«
– Ian Nathan, Stephen King at the Movies
»/…/ še vedno eden mojih najljubših filmov – in dejansko eden najpomembnejših filmov v mojem življenju. Bil je glavni razlog, poleg Altmanovega Nashvilla, da sem se odločil postati filmski kritik. To pa zato, ker me Carrie ni samo vznemirila, prestrašila in priklenila moje pozornosti; po vsem telesu me je stresla kot elektrošok, na novo prevezala kablovje moje domišljije in mi razkrila, kaj vse lahko film je.«
– Owen Gleiberman, Entertainment Weekly
»Carrie Briana De Palme je grozljivka, ki te naravnost uroči, s tako šokantnim koncem, kot ga ne pomnimo, odkar je morski pes planil na krov ladje v Žrelu. Toda hkrati je film (in zato je tako dober) tankočuten človeški portret. To dekle, Carrie, ni zgolj še en stereotipni produkt s tekočega traku grozljivke; je sramežljiva, čedna maturantka z zapletenim življenjem, zelo podobna marsikomu, ki smo ga nekoč poznali.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Najboljši srhljivo-smešen film, odkar smo videli Žrelo – mamljiv, strašljiv, poetičen šoker v režiji Briana De Palme poseduje najbolj pregrešno baročno senzibiliteto, ki je ta hip na delu v ameriškem filmu.«
– Pauline Kael, The New Yorker