zgodba
Devetletni Ikar, ki raje vidi, da ga kličejo Bučko, se mora preseliti v mladinski dom, kjer živijo tudi drugi otroci brez staršev. Oranžnolasi Simon, ki se igra, da je šef, in se ne mara tuširati, Ahmed, ki moči posteljo, Žižola, ki večkrat pojé vso zobno pasto, in prav tako nova v domu, simpatična Kamilica. Ta se heca, da je v domu pristala zato, ker jo je mama vsako jutro silila, da se obleče v dinozavra. V resnici ima vsak od njih za seboj težko otroštvo, v novem domu pa se povežejo, si kljub nagajanju stojijo ob strani, in težko si je predstavljati, da bi se ločili. Ponoči raziskujejo dokumente, se pogovarjajo o žgečkljivih temah in se v sobi celo kepajo s snegom. Posebno navezana sta Bučko in Kamilica. Bučko ima tudi odraslega prijatelja, prijaznega policista Rajmonda, ki ponudi povsem novo priložnost …
Lutkovni animirani film o zaupanju, pripadnosti in iskanju družine. Švicarski kandidat za oskarja, nagrajenec evropske filmske akademije za najboljši celovečerni animirani film in nominiranec za zlati globus za najboljši animirani film.
zanimivosti
Za snemanje so uporabili približno šestdeset scen, štiriinpetdeset lutk in tri tipe kostumov. Vsak animator je dnevno posnel 2,5 do 3 sekunde filma, snemanje pa je trajalo osem mesecev. Dodatnih osem mesecev so potrebovali za obdelavo zvoka in ozadij. Povezava do filma o izdelavi Bučka: https://drive.google.com/open?id=0Bwog3F2jzd9gbTUwUkFQYUp2OUU
portret avtorja
Pred svojim prvim celovečercem Bučko je Claude Barras režiral nekaj kratkih filmov, vključno z Duhom iz konzerve raviolov, ki je prejel številne nagrade na filmskih festivalih po svetu, prikazan pa je bil tudi na domači Animateki. Barras pri svojem delu rad povezuje humor, realizem, domišljijo in poezijo tako, da vzbuja smeh in jok hkrati. Prav on je dal pobudo za priredbo romana Gillesa Parisa Autobiographie d’une Courgette v stop-motion animirani film.
iz prve roke
»Zaljubil sem se v knjigo Gillesa Parisa Autobiographie d’une Courgette, ki pripoveduje nežno in poetično zgodbo o odraščanju. Zgodba in ton sta me popeljala nazaj v otroštvo in me spomnila na prva čustvena vznemirjenja, ki sem jih doživel ob gledanju filmov, kot so 400 udarcev, Nobody’s Boy: Remi, Bela in Sebastijan, Heidi in celo Bambi. S to animirano priredbo sem z današnjim občinstvom želel deliti nekaj čudovitih čustev, ki so oblikovala, gojila in gradila moje izkustvo. /…/ Vendar pa je ta film tudi in predvsem poklon zanemarjenim in zlorabljenim otrokom, ki se po najboljših močeh trudijo preživeti in živeti s svojimi ranami. Naš junak Bučko preživi veliko hudega, in ko izgubi mamo, misli, da je sam na svetu. Tako se počuti pred novim življenjem v mladinskem domu, kjer pa nato najde skupino prijateljev, na katere se lahko zanese, ugotovi, da se lahko zaljubi, in se zave, da bi nekega dne lahko bil celo srečen. Še vedno je veliko stvari, ki se jih mora v življenju naučiti. To sporočilo je bistveno: enostavno in hkrati globoko, zato smo ga želeli prenesti našim otrokom. In želja, da bi delil to sporočilo, je bila tista, ki me je vodila med režiranjem.«
– Claude Barras, režiser
»V Bučku me je prepričala oblika drznosti in enostavnosti. Enostavnost je bistvena, da ne podležemo klicu siren po presežku ali skušnjavi igranja boga in ustvarjanja lastnega malega sveta. Potrebna sta pogum in drznost, da se prepričaš, kako je zgodba o fantku, ki ubije svojo mamo alkoholičarko in pristane v sirotišnici, lahko popoln predlog za otroški film. Ko pomislimo na pravljice za otroke, ki so se prenašale iz roda v rod, ugotovimo, da imajo pogosto zelo temačne elemente, denimo Palček ali Janko in Metka … Pravljice so krute, Bučko ni. Projekt odlikujeta moč in nežnost zgodbe o odraščanju, zavezane refleksiji sveta, ki že obstaja, našega sveta. To je svet otrok, ki jih ta film skuša nagovoriti.«
– Céline Sciamma, scenaristka
kritike
»Bučko je zamišljen, krut, antiotročji, toda otroke – svojo publiko – spoštuje bolj kot holivudske animacije.«
– Marcel Štefančič, Mladina
»Velik film v majhnem paketu: animacija za otroke, ki jo je režiral Claude Barras po scenariju Céline Sciamma, znane po Bandi punc, načne temačne teme s šarmom, srcem in pametjo.«
– Wendy Ide, Sight&Sound
»Zajeti in posredovati to vzdušje, ne da bi zašli na mračno in depresivno področje, je težje, kot se sliši, a Bučko najde to ravnovesje. Čeprav je barvit in ima očarljivo scenografijo, pa imajo njegovi rahlo poškodovani liki krive nosove in nikoli razložene obrazne brazgotine ranjenih otroštev – zunanji dokaz vsega, kar so preživeli že zgodaj v življenju. Vendar pa v svojih dneh najdejo tudi lahkotnost, bodisi v špekulacijah o tem, od kod pridejo dojenčki, ali kepanju v koči. In ko vse ostalo zataji, Barras pokaže prikupno veverico ali gnezdo komaj izvaljenih ptic pevk, da spet pridobi našo naklonjenost. Po eni strani animacije nikoli ni strah, da bi bila prikupna, vendar je še pomembnejše, da je zavezana pristnosti.«
– Peter Debruge, Variety
»Če sledim otrokom v filmu, ki uporabljajo vremensko tablo, da nakažejo svoje dnevno razpoloženje prek izbire določenih vremenskih razmer (jasno, oblačno, nevihte …), bi ta film zagotovo ocenil kot ‘sončen’ za dušo.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
»Scenaristka Céline Sciamma je odlično priredila knjižno predlogo. Z manipulacijo čudovitih scen in ganljivih protagonistov režiser Claude Barras uspe sporočiti, da tragedija ne določa nujno tudi preostanka življenja mladega človeka.«
– Lisa Nesselson, Screen Daily