zgodba
1947. Na Madžarskem rojeni judovski arhitekt László Toth prispe v Ameriko, da bi si tam zgradil novo življenje. Ustali se v Pensilvaniji, upajoč, da se mu kmalu pridruži soproga, ki je obtičala v Vzhodni Evropi. Medtem ko opravlja priložnostna dela, njegov talent prepozna bogati industrialec Harrison Lee Van Buren, ki Lászlu naroči na videz sanjski projekt …
iz prve roke
»Film govori o tem, kako priseljenska in umetniška izkušnja hodita z roko v roki. Kadar se nekdo na primer preseli v ameriško predmestje in ni videti kot ostali – zaradi barve kože, prepričanj ali tradicij –, vsi hočejo samo, da se čim prej pobere domov. Ko so v petdesetih letih začeli graditi brutalistične zgradbe, so jih mnogi želeli takoj porušiti. /…/ Gibanje je izšlo iz Bauhausa. Arhitekti, kot so Marcel Breuer, Paul Rudolph in Louis Kahn /…/, so se v svojih delih ukvarjali s problemi, s katerimi se je v prvi polovici stoletja soočal ves svet. Film torej raziskuje, kako je povojna psihologija zaznamovala povojno arhitekturo. Celo številni materiali, ki so jih uporabljali pri gradnji, so bili razviti za čas vojne. Teh stavb ne bi bilo brez travme, ki jo je doživel velik del sveta.«
– Brady Corbet
»Da bi se vživel v Lászla Totha, sem moral zgraditi lik, ki bi temeljil na resničnosti. Izhajal sem iz dveh pomembnih vplivov v svojem življenju: lastnega odraščanja – sem sin madžarskega begunca – ter spominov Władysława Szpilmana, kakor jih prikazuje film Pianist. Čeprav gre za dva povsem različna lika, me meseci, ki sem jih preživel ob raziskovanju Szpilmanove preteklosti ter grozot tistega obdobja, še vedno preganjajo. Omogočili so mi, da sem se čustveno povezal z grozljivimi izkušnjami, ki so zaznamovale Lászlóvo pot v Ameriko. /…/ Brutalista sem videl kot zgodbo o tihem vztrajanju ter prizadevanju za odličnost tudi takrat, ko ti spodmaknejo tla pod nogami.«
– Adrian Brody
»Zgodba med drugim prikazuje, kako izkušnja koncentracijskega taborišča skozi leta sproža valove posledic. V Brutalistu je veliko nasilja – tako čustvenega kot telesnega –, toda prav kombinacija surovosti, humanosti in romantike je bila tista, ki me je pritegnila k filmu.«
– Felicity Jones
portret avtorja
Brady Corbet, rojen leta 1988 v ZDA, je poklicno pot začel kot igralec. Nastopil je v Hanekejevi ameriški različici Smešnih iger (Funny Games), von Trierjevi Melanholiji (Melancholia), Assayasovih Oblakih nad Sils Mario (Clouds of Sils Maria) in Östlundovi Višji sili (Force Majeure). Kot režiser je debitiral leta 2015 z Otroštvom voditelja (The Childhood of a Leader), portretom mladega Američana v Franciji po prvi svetovni vojni, ki odraste v fašističnega diktatorja. Film je prejel nagrado za najboljšo režijo v sekciji Obzorja beneškega filmskega festivala. V Benetkah je bil prikazan tudi režiserjev naslednji film Vox Lux (2018), zgodba o vzponu pop zvezdnice (Natalie Portman), postavljena pred ozadje strelskega nasilja in napadov 11. septembra. Brutalist je Corbetov tretji celovečerec.
kritike
»Corbet v treh urah in pol /…/ s kirurško natančnostjo dekonstruira ameriški mit, pri čemer uporablja enake ostre geometrijske linije kot njegov protagonist. /…/ Brutalizem je strogo funkcionalna smer, ki zagovarja preprostost in odkritost. V stavbi, sestavljeni iz kotov in odprtih prostorov, se ni mogoče nikamor skriti. Tako kot se ni mogoče nikamor skriti v Brutalistu, filmu, skozi katerega se kot megla širi kapitalistična gniloba zadnjih osemdesetih let. /…/ Besedo ‘epski’ v filmskem svetu slišimo vsakih nekaj mesecev, saj jo prilepijo na prav vsakega festivalskega ljubljenca, ki je v tistem trenutku v modi – toda kako drugače opisati Corbetov pripovedni razpon /…/ in obrtniško spretnost? /…/ Vsak kader je hopperjevski portret ameriškega individualizma in izolacije.«
– Hannah Strong, Little White Lies
»Ne gre le za to, da takšnih filmov ne snemajo več – seveda jih ne! –, ampak bolj za to, da se obsežnih zgodb tega tipa nihče več ne loteva s takšno stopnjo pripovedovalske spretnosti, tehnične dovršenosti, drznosti in predanosti.«
– David Fear, Rolling Stone
»Ne zgodi se prav pogosto, da bi se umetniško delo gledalcu že ob premieri razkrilo kot mojstrovina. /…/ Novi film Bradyja Corbeta je razodetje od prvega trenutka ogleda. /…/ Brutalist se zdi kot še en režiserjev poskus pritegovanja pozornosti. Film, ki ne varčuje z ničemer, traja tri ure in pol, s petnajstminutnim premorom na sredini /…/, posnet pa je v formatu VistaVision. /…/ A čeprav bi se lahko na prvi pogled zdelo, da gre za prazen spektakel, se začetnemu presenečenju kmalu pridružijo globina, čustva in preprosta lepota. /…/ Režiser nas v svojem radikalnem slogu (tako z zgodbo kot obliko) povabi na potovanje v daljno preteklost, a ne kot arheolog, temveč da bi pred naše oči postavil film, ki nagovarja težavno sedanjost. Fašizem včerajšnjega dne je fašizem današnjega, takratni kapitalizem pa golta z enakim apetitom kot sodobni. Pomemben je spomin, tako zgodovinski kot vizualni; trenutek lucidnosti, ki traja več kot tri ure tega zelo osebnega dela. To je zgodba, ki pripada vsem nam.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Brutalist mine, kot bi mignil: tako med ogledom kakor po njem daje vtis najkrajšega dolgega filma, kar jih je bilo kdaj posnetih. Kot zgodovinski ep o stanju ZDA se ponaša s tematsko težo filmov Bilo je nekoč v Ameriki (Once Upon a Time in America) in Tekla bo kri (There Will Be Blood). (Kako je val povojnih priseljencev preoblikoval Ameriko – in kako je Amerika preoblikovala njih?) Poleg tega je odigran z barvitostjo in iskrivostjo klasične hollywoodske komične drame ter posnet s svobodno, sproščeno energijo 90-minutne neodvisne kultne uspešnice. Tonska mešanica je nadvse edinstvena, a deluje. /…/ To je film kot spomenik, a hkrati poln človeškega duha.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Brutalist se pri opisovanju ameriške priseljenske pustolovščine in obljube uspeha očitno napaja pri Ayn Rand, pa tudi pri Bernardu Malamudu in Saulu Bellowu – toda Corbet in Mona Fastvold morda še nekoliko globlje in hitreje dojameta, kako zelo čutno in seksualno je vse skupaj. Film nam pokaže nasilje in brutalnost (kar ni isto kot ‘brutalizem’), spremljevalca kapitalističnega poraza in uspeha /…/. Iz kina sem prišel omotičen in evforičen, omamljen od njegove monumentalne razsežnosti.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»V Brutalistu umetnik trpi, vendar ne za umetnost: trpi preprosto zaradi tistega, kar mu je prizadejala zgodovina. Corbetov film je nadvse veličastna stavba, toda režiserja zanimajo tako razpadajoči temelji kot v nebo segajoči vrhovi.«
– John Bleasdale, Sight and Sound