zgodba
Ženja in Boris prestajata težko ločitev, polno zamer, frustracij, obtožb in očitkov. Oba sta že našla nova življenjska partnerja in komaj čakata, da se znebita drug drugega ter obrneta nov list – četudi to pomeni, da se bosta morala ločiti od svojega dvanajstletnega sina Aljoše. A ko je deček priča še enemu od neskončnih burnih prepirov med staršema, na lepem izgine.
Ruski cineast Andrej Zvjagincev (Leviatan) svojo nepopustljivo kritiko razčlovečenja in moralnega razkroja ruske družbe tokrat alegorično prenese v polje intimnih vezi in družinske drame. Nagrada žirije v Cannesu ter nominaciji za zlati globus in oskarja za najboljši tujejezični film.
iz prve roke
»Rad bi si mislil, da obstaja nekakšna vzporednica med mojim filmom in Bergmanovimi Prizori iz zakonskega življenja, ki so tu prestavljeni v drugačen čas in jih odigrata drugačna lika: urbani par, oropan vsakršnega samozavedanja in dvoma, povprečna sodobna predstavnika srednjega razreda. /…/ V postmoderni dobi našo postindustrijsko družbo preplavlja nenehen tok informacij, naslovljenih na posameznike, ki imajo zelo malo zanimanja za druge ljudi – onkraj tega, da v njih vidijo sredstva za dosego lastnih ciljev. Te dni skrbi vsak človek zase, edini izhod iz brezbrižnosti pa je ta, da se posvetimo drugim, celo popolnim tujcem. Tako ravna vodja prostovoljne reševalne ekipe, ki prečeše vse mesto, da bi našel izginulega otroka, brez upanja na nagrado, kot da bi bil to ves smisel njegovega življenja. Ta osnovna naloga podeli pomen vsakemu njegovemu dejanju, saj je edini način, da se spopademo z dehumanizacijo in kaosom našega sveta.«
– Andrej Zvjagincev
portret avtorja
Andrej Zvjagincev (1964, Novosibirsk) je študiral igro na Ruski akademiji za gledališko umetnost in sprva delal kot igralec. Meteorski vzpon je doživel leta 2003, ko je njegov celovečerni režijski debi Vrnitev (Vozvraščenje) z Beneškega filmskega festivala odnesel zlatega leva in leva prihodnosti. Film, ki je postal festivalska senzacija leta in režiserju prinesel primerjave s Tarkovskim, je bil kasneje nominiran za zlati globus, nagrajen pa je bil tudi z vodomcem na 14. LIFFu. Režiserjev drugi celovečerec Izgon (Izgnanie) je na festivalu v Cannesu leta 2007 prejel nagrado za najboljšega igralca, tretji celovečerec Elena pa posebno nagrado žirije v sekciji Posebni pogled leta 2011. Na rednem sporedu Kinodvora smo si nazadnje lahko ogledali film Leviatan (Leviafan, 2014), ki mu je prinesel nagrado za najboljši scenarij na festivalu v Cannesu ter zlati globus in nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Ponovno kritiško opevani in izdatno nagrajeni Brez ljubezni je avtorjev peti celovečerni film. Več o režiserju na az-film.com/en/.
kritike
»V filmu Brez ljubezni dobita zakonca (Aleksej Rozin & Marjana Spivak) boljši zakonski ponudbi, zato se ločita, toda ko njun dvanajstletni sin (Matvej Novikov) sredi tega obračuna – sredi te poslovne restrukturacije, sredi te delitve dobička, sredi tega boja za obstanek – na lepem izgine, in to brez sledu, ga morata najti sama, ker družba ne obstaja več. Institucije, ki naj bi ga poiskale, so le še sence tega, kar so bile. Neoliberalizem je Rusijo tako opustošil in dehumaniziral, da tistih, ki padejo z njegovega krova, nihče ne išče.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Če v Leviatanu rešitve ni, Zvjagincev tokrat ponudi odgovor, ki pa se ne skriva v širokih, izčiščenih kadrih praznih (fizičnih in duhovnih) prostorov med zakoncema, temveč v detajlih, ki jih napolnjujejo – v brezimni množici prostovoljcev, ki premika statične okvire filmskega kadra s humanistično noto ljubezni – skrbi, pozornosti, spoštovanja do drugega, kar obenem odpira ‘černuho’, žanr brutalnega realizma sodobnega ruskega filma, v nova polja možnosti razmisleka in portretiranja ruske sodobnosti.«
– Anja Banko, Ekran
»Brez ljubezni Andreja Zvjaginceva je neprizanesljiva, skrivnostna in strahotna zgodba o duhovnem polomu: drama, odeta v navidezno formo proceduralnega trilerja, prežeta s hipnotično intenziteto in neznosno negotovostjo, ki ju uspe ohraniti do samega konca.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Ruski režiser Andrej Zvjagincev s pretresljivo in prefinjeno večplastno novo dramo Brez ljubezni znova dokazuje svoj izjemen talent za ustvarjanje do popolnosti izgrajenih dramatskih mikrokozmosov, ki ilustrirajo globoko zakoreninjene patologije ruske družbe.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter
»Scenarij, ki ga Zvjagincev podpiše s svojim rednim sodelavcem Olegom Neginom, vsem likom vestno nakloni dostojanstvo kompleksnosti. Ljubeznivost glavna igralca desetkratno poplačata in vlogama, ki bi se zlahka sprevrgli v malomeščanski karikaturi – nališpana prepirljivka, okorni birokrat –, vdahneta osupljivo iskrenost in psihološko niansiranost.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Andrej Zvjagincev (Leviatan), zvest svojemu naslovu, naslika kruto, mrakobno in neusmiljeno podobo nove ruske buržoazije, ki ji vladajo sebičnost, pohlep, frustracije, zavist, jeza in tesnoba.«
– Dan Fainaru, Screen International
»/…/ depresiven film neznanskega dometa in učinka ter pogumen, zgrožen komentar stanja duha celotnega naroda.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Margaret Thatcher je famozno oznanila: »Družba ne obstaja .« In film Brez ljubezni, ki ga je posnel Andrej Zvjagincev, avtor Vrnitve, Izgona in Leviatana, s katerim je imel v Rusiji toliko težav kot komedija Stalinova smrt (ali pa Otrok 44), je videti kot ekranizacija te neoliberalne zapovedi. Toda neoliberalni status quo ne trga le družbe, temveč tudi družino. Družina je tu žrtev kapitalistične tekme – tako kot kapitalizem delavce in podjetja sili v to, da tekmujejo med sabo, v medsebojno tekmovanje sili tudi zakonce, ki jih čaka le danvinistični boj za obstanek. /…/ Nihče ne sme biti brez žene in otrok. »Takšna je korporativna politika,« dahne Borisov kolega. »Odkar sem tu, se ni še nihče ločil.« Zakonca lahko loči le smrt. In če izvejo, da si se ločil, te odpustijo. Podjetja od svojih zaposlenih pričakujejo in terjajo, da so verniki, vdani Bogu, družini, domu in tradiciji – do invazije na Ukrajino je potem le še korak.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Gre za dvourni mentalni primež neverjetne avdiovizualne natančnosti, ki deluje kot kompleksen urni mehanizem in se odvija z neizbežnostjo nesreče na poledenelem klancu. /…/ Zvjagincev [ima] kljub podobnemu pesimizmu tu vendarle v rokah tu finejše kladivo za pribijanje svojih poant, saj liki s svojimi razlogi za pasivnost ali delovanje bistveno presegajo karikirano teznost ali idejne konstrukte. Ker film Brez ljubezni uspešno povezuje tako čustveno kot razumsko raven, in glede na to, kako močan in dolgotrajen vtis pusti ogled na obeh, gre nedvomno za enega od filmskih vrhuncev zadnjih let.«
– Gorazd Trušnovec, RA ARS