zgodba
Vlaška, današnja Romunija, 1835. Lokalni fevdalni plemič najame žandarja Costandina, da poišče pobeglega romskega sužnja Carfina, ki naj bi onečastil njegovo soprogo. Costandin se skupaj z najstniškim sinom odpravi na nenavadno popotovanje, na katerem sreča pisano paleto likov različnih narodnosti, veroizpovedi in družbenih statusov, ki vsi po vrsti najraje udrihajo drug čez drugega. Ko najde ubežnika, ga kot vrečo krompirja naloži na svojega konja in se odpravi proti gospodarju, ki ima zanj pripravljeno prav posebno kazen …
Radu Jude nas skozi duhovito, s staroveško grobostjo in ostrim jezikom podmazano reinterpretacijo vesterna zabriše v brbotajoči kotel kulturne in etnične zmešnjave Romunije z začetka devetnajstega stoletja, da bi iz njega destiliral nastavke sodobne romunske mentalitete. Berlinski srebrni medved za najboljšo režijo.
iz prve roke
»Ne spomnim se, kateri psiholog je rekel, da je človek lahko psihično zdrav le, če ve, od kod prihaja, kje se trenutno nahaja in kam je namenjen. Menim, da to ne velja le za posameznike, ampak tudi za družbe. Romunska družba ne bo zares zdrava, dokler se iskreno in lucidno ne sooči s svojo preteklostjo, pa naj bo ta bližnja ali daljna. Film Bravo! je poskus pogledati v preteklost, se poglobiti v ljudsko mentaliteto z začetka devetnajstega stoletja, vključno z vsemi epistemološkimi pomanjkljivostmi, ki so lastne takšni nameri. Jasno je, da naš trud ne bi imel smisla, če ne bi verjeli, da se v tej zamegljeni zgodovini skrivajo odgovori na nekatera vprašanja našega časa. ‘Vsako zgodovinsko obdobje raziskujemo v prvi vrsti zato, da bi ugotovili, kakšne obete prinaša prihodnost’, pravi kulturni zgodovinar Johan Huizinga. Bolj kot vse drugo si želim, da bi ta film spodbudil gledalce, da se na globlji in bolj sistematičen način lotijo vprašanj, ki sem jih sam uspel le zastaviti. /…/ Najpomembnejši so /…/ medčloveški odnosi in mentalitete – zgodovina mentalitet in način, kako se skupek idej skozi jezik prenaša od človeka do človeka, iz generacije v generacijo. To je glavna tema filma.«
– Radu Jude
zanimivosti
Vlaška, del ozemlja današnje Romunije, kamor je postavljena zgodba filma, je na začetku devetnajstega stoletja doživljala velike družbene spremembe, ki pa so v zavest prebivalstva pronicale skrajno počasi. Med letoma 1828 in 1834 je ozemlje, ki je bilo prej pod vladavino Otomanskega imperija, okupirala Rusija in po pokrajini sta se skupaj s francosko govorečo evropsko vojsko razširili tudi francoska moda in kultura. Toda medtem ko so mladi odhajali študirat v velika evropska mesta, je doma še vedno vladal svet tradicije in cerkvenih dogem, poln predsodkov, rasizma in izkoriščevalskih razmerij. Cerkev, ki so ji novonastala podjetja in trgovine prihajajočih Judov začele odžirati kruh, je o prišlekih širila zlonamerne zgodbe. Ženske so bile še vedno v nezavidljivem položaju – v primeru prešuštništva so bile denimo kaznovane le one, medtem ko so bili njihovim možem tovrstni ‘grehi’ hitro spregledani. Ne le to – možem je bilo celo dovoljeno na najbolj krute načine kaznovati ljubimce svojih žena. Najbolj degradirana, povsem brezpravna skupina pa so bili Romi, ki so bili na Vlaškem v tistem času sužnji in so osvoboditev dočakali šele leta 1856. Film Bravo! predstavi družbo, ki nepravičen družbeni red dojema kot nekaj ‘naravnega’ in ‘od Boga danega’. Formalno, s svojo ikonografijo in z osnovno pripovedjo o možu postave, ki lovi zlikovca, da bi ga pripeljal pred obličje pravice, spominja na ameriški vestern, a vstopa tudi v kritični dialog z romunsko literaturo, saj velik del dialogov povzema po zgodovinskih virih in literaturi – tako ljudski kot avtorski.
Več na: http://bigworldpictures.org/films/aferim/Aferim_presskit.pdf
portret avtorja
Radu Jude (rojen leta 1977 v Bukarešti) je diplomiral na filmski smeri Univerze za medije v Bukarešti. Po vrsti večkrat nagrajenih kratkih filmov in oglasov je leta 2009 posnel svoj celovečerni prvenec Najsrečnejše dekle na svetu (Cea mai fericitã fatã din lume), tragikomično pripoved o mladem dekletu, ki si v igri na srečo pribori nov avtomobil, kar pa vnese razdor v njeno družino. Film je bil nagrajen na festivalih v Sundanceu in Berlinu, videli pa smo ga tudi pri nas, tako v okviru festivala LIFFe kot na sporedu Kinodvora. Tri leta pozneje si je Jude za družinsko dramo Vsi v naši družini (Toată lumea din familia noastră), ki je bila premierno prikazana v okviru berlinskega Foruma, prislužil nagrado na sarajevskem festivalu, leta 2015 pa je v Berlinu za zgodovinsko dramo Bravo! prejel srebrnega medveda za najboljšo režijo. Lansko leto smo si na festivalu LIFFe lahko ogledali tudi njegov zadnji celovečerec Ranjena srca (Inimi cicatrizate), dramo o na smrt bolnem mladeniču, ki z močjo uma kroti telesno nemoč – film je bil nagrajen na festivalih v Locarnu in Mar del Plati.
kritike
»/…/ prava poslastica. /…/ Vse je pristno v smislu videza in vzdušja, a nikoli ni podano v obliki kakšnega elegantno aranžiranega spektakla. Film preprosto pravi: tako je bilo. To lahkotno sprijaznjenost z dobo pa dopolnjuje bogat cvetober jezika in predsodkov tistega časa, ob katerem vam bo jemalo sapo in vas sililo k smehu, ko bi to najmanj pričakovali.«
– Nick James, Sight & Sound
»Zdaj lirična zdaj morasta, nikoli pa nostalgična rekonstrukcija neke preteklosti je eden najbolj osupljivih filmov leta 2015 in ekstravagantna anomalija v danes pogosto previdno zadržanem svetu evropske art kinematografije.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»Vsako srečanje in dialog z naključnimi popotniki kontekstualizira čas sovraštva in predsodkov, ki so bili neukim ljudem vcepljeni iz generacije v generacijo. Enkrat so medij duhoviti aforizmi, drugič paroksistični izpadi na rasni ali verski osnovi, skoraj vedno tragikomični komentarji časa in prostora, ki ga Jude slika kot mešanico bukoličnega in umazanega – ter skrajno nasilnega /…/. Jude je večino dialogov in aforizmov črpal iz zgodovinskih knjig in literature 19. stoletja /…/, predvsem pa mu je uspelo na duhovit način ujeti čas, ko se je formiral pojem ‘balkanstva’ z vsemi folklornimi in vedenjskimi pritiklinami.«
– Simon Popek, Ekran
»Da je rasizem le kapitalistično kladivo, le orodje za ustvarjanje ekonomske neenakosti, lepo pokaže romunski ‘vestern’ Bravo!, v katerem hoče fevdalni velikaš – davnega leta 1835 – nazaj svojega pobeglega romskega sužnja. Rasizem vedno preseže samega sebe, saj ustvarja vtis, da je ekonomska neenakost nekaj povsem naravnega in legitimnega. Mi imamo nabite pištole – oni kopljejo!«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Vrhunec zgodbe je bojarjevo strašno maščevanje samovoljnemu sužnju; gledalec zdaj spozna, da je bil ves film, vključno z velikodušnimi mericami ironije in humorja, natančno orkestriran crescendo družbeno-kulturnega zla – vse od na videz smešnih do nedvoumno strašnih prigod je bilo znamenje gnoja, ki se je ves čas kopičil tik pod površjem in naposled izbruhnil na plan v vsej svoji zlobni grozi.«
– David Sterritt, Cineaste
»Costandinov dialoški hudournik je posejan s folkloro, aforizmi, ugankami, poezijo in bibličnimi citati. /…/ Njegovo žlobudranje je temelj, na katerem Bravo! gradi svojo nenavadno čarobnost; kljub snovi, ki zajema suženjstvo, mučenje in neusmiljeno predsodkarstvo, je film nepopisno, grenko smešen.«
– Robert Horton, Film Comment
»Bravo!, prav mogoče edini film na temo stoletij trajajočega suženjstva Romov v Vzhodni Evropi, se pred nami odvije kot spretna prevara – s primerne razdalje nas zabava z vulgarizmi in prevzame s podeželskim okoljem, medtem ko v ozadju, skrita pred našimi očmi, civilizacija melje svoje krvave posle.«
– Michael Atkinson, The Village Voice
»Ne samo da gre za enega najbolj izvirnih filmov v festivalskem obtoku leta 2015, ampak se s svojo umeščenostjo v daljno preteklost razlikuje tudi od večine drugih romunskih filmov /…/. Ob tem pa je drugačen tudi od večine ostalih zgodovinskih filmov, saj gledalcu zares vzbudi občutek, da gleda svet, v katerem ljudje niso le živeli, ampak tudi razmišljali zelo drugače od nas.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound
»Judejevo ostro oko za snovne podrobnosti in kulturne odtenke daje drami antropološko preciznost. Ostra črno-bela fotografija in hitri premiki kamere po čudovitih pokrajinah z grenko veličastnostjo ujamejo krutost tistega časa in neusmiljeni tek zgodovine.«
– Richard Brody, The New Yorker
»/…/ ta film je kljub svoji neposredni zgodovinski grozljivosti še vedno poln smeha. To je obešenjaški humor, ki spominja na najboljša dela Roberta Altmana, ter simfonija pljuvanja, brcanja in raznih drugih telesnih funkcij, ki prikliče v zavest smrad zgodovinskih pripovedi Johna Bartha.«
– Jordan Hoffman, The Guardian
»Film je nedvomno več kot zgodovinska stilizacija ali kostumska drama; je izjemno ostra lekcija preteklosti, ki življenje obdobja razišče prek ironične prizme posameznikov, definiranih z ujetostjo v vsakdan despotskih bojarjev, pokvarjenega klera in vseh dehumaniziranih sužnjev. Bravo! je nekakšna fevdalna črna komedija, je vesternski roadmovie, ki mestoma prehaja v montypythonovsko bizarijado /…/.«
– Petra Meterc, Radio Študent
»Ne le da je posnet na 35-milimetrski filmski trak, v črno-beli tehniki in »staromodnem« slogu, marveč hkrati nastopa kot nekakšen križanec med klasičnim vesternom in filmom ceste, ki se pretežno mučne tematike loteva z dobršno mero obešenjaškega humorja. Vse skupaj je temeljito premišljeno in domišljeno, predvsem pa režijsko, igralsko ter vizualno vrhunsko izpeljano. /…/ Radu Jude nam slika svet, ki je z eno nogo še v “naravnem stanju”, v domala arhaičnem neredu, svet, kjer zakoni urejajo le najbolj temeljne odnose /…/, nasprotno pa je slika sama čudovito urejena, precizno strukturirana, s sijajno poudarjenimi kontrasti v upodabljanju človeške bede. Predsodki in sovražnost do drugih in drugačnih, ki se med pripovedjo včasih kažejo v naravnost burleskni obliki, se v sklepnem delu razkrijejo na najbrutalnejši način. Brez patetike, preprosto in boleče učinkovito.«
– Bojan Kavčič, Vklop
»A Bravo! izgleda natanko tako: kot vestem – no, eastern. Divji vzhod, konji, pejsaži, prerije (okej, karpatske stepe), fešte, salooni, etnične napetosti, groteskni liki, korupcija, lovci na glave, pregon. Tudi situacija – obešenjaška odisejada dveh kavbojev, stoičnega, ciničnega mentorja in njegovega zvedavega protežiranca – spominja na stare ameriške vesterne, a ima tisti novovalovski spin, ki so ga vesterni dobili v šestdesetih in sedemdesetih letih, še posebej v Italiji, kar pomeni, da ima trg čekane, da so kazni za razredne transgresije strašne, da je odpor sizifovski in da je moralni oportunizem znak modrosti. Vsaj tako uči Constandin, ki je vse to videl že tisočkrat in ki pravi, da bo svet ostal tak, kot je, in da se ne bo nikoli spremenil, a obenem ve, da v »riti ponižnih Hudič sedi s prekrižanimi nogami«. S tem pa ne meri le na Ceausescujevo Romunijo.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Bravo! se namreč priče v maniri največjih klasik žanra, z osamljenima jezdecema, ki po od sonca ožgani pokrajini preganjata domnevnega zlikovca. Kljub temu se Judejev film pravzaprav sploh ne oddalji od siceršnjega idejno tematskega horizonta romunskega novega vala. Jude pravzaprav njegove tendence le domiselno osveži in celo potencira. Z obratom v bolj oddaljeno poglavje romunske zgodovine se ne odreče refleksije aktualnih družbenih anomalij, prej nasprotno. V njem išče primarni izvor teh, v prvi vrsti netolerance na nacionalni ravni ter družbenih stereotipov, k botrujejo stigmatizaciji določenih družbenih skupin in hkrati obuja spomin na tabuizirano in zavestno pozabljeno obdobje romunske zgodovine. K temu dodajte zadržani, a žmohtni humor, izjemno režijo množičnih prizorov ter osupljivo črno-belo fotografijo. In kmalu se bo vsak gledalec zavedel, da gleda sodobno klasiko, pravo malo mojstrovino.«
– Denis Valič, RA ARS
»V tem kontekstu so gostobesedni dialogi posejani z mnogo pregovori in ljudskimi modrostmi, ki v kamevalsknem ne delujejo kot stilizacija (tako Bravo! presega žanr zgodovinske kostumske drame), v že omenjeni odsotnosti odločilnega dvoboja pa v središče stopi pot junakov, kar nas približa žanru filma ceste, s klasično potjo odraščanja in medgeneracijskega prenosa znanja. A v svetu, kjer se mladi še učijo, da je Zemlja ploščata, zveni naš smeh tragično – horizont je kljub prostranstvu pustinje zaprt kot rabelaisovska freska, kjer svetloba razsvetljenega humanizma zgolj ošvrkne obraz prihodnje preteklosti naslednje generacije, za katero se še vedno zdi, da bo verjetno sledila dvoglasno uporabljeni pohvali »Bravo!«, ki je v tem trenutku še vedno beseda gospodarja – suženj ostane nem oziroma se momljaje umakne iz kota filmskega kadra.«
– Anja Banko, Dnevnik