zgodba
Po dolgih letih suženjstva na Škotskem mutastemu bojevniku Enookemu s pomočjo dečka Areja končno uspe zbežati. Skupaj se vkrcata na vikinško ladjo, odločena, da se vrneta v Skandinavijo in se pridružita krščanskim križarjem. Za Enookega je to tudi pot odkrivanja lastnih korenin. Ladjo zajame nevihta in po štiridesetih dneh se posadka znajde v reki sredi nenavadne, a obenem čudno znane pokrajine. Ko se izkrcajo, padejo v zasedo nevidnih napadalcev. Žrtve padajo druga za drugo in nikomur ni povsem jasno, kje se sploh nahajajo in ali ta kraj morda ne obstaja samo v njihovi domišljiji. Enookega pa čaka še dodatna preizkušnja: ko Areja zajamejo napadalci in razkrijejo svojo identiteto, ugotovi, da je našel dom. Toda za kakšno ceno? Bo rešil dečka ali svojo dušo?
Vikinška akcijska pustolovščina z mističnim pridihom ter kupi zdrobljenih kosti in počenih lobanj, nad vsemi pa brutalen mutec s krizo identitete.
iz prve roke
»Kot otrok sem bil zaljubljen v naslednje tri reči: v znanstveno fantastiko, špageti vesterne in samurajske filme. Zaljubljen sem bil skratka v žanre, kjer je glavni lik vedno heroj mitičnih razsežnosti. Nemi, osamljeni vojščak. Enooki je tak lik. Ko sem bil star pet let, mi je mati brala iz nekega starega, pogrošnega stripa, v katerem oče in sin odpotujeta na Luno. Tam v neki jami odkrijeta krsto, ki jo je izdelala človeška roka … naprej se ne spominjam več. V tem skrivnostnem občutenju krste, za katero mi ni jasno, od kod se je vzela in kaj se je z njo pripetilo pozneje, razumem izhodišče svoje obsedenosti z neznanim. Gre za motiv, ki poganja večino mojega filmskega ustvarjanja. /…/ Umetnost razumem kot dejanje nasilja. Edina razlika med enim in drugim je v tem, da nasilje v resničnem življenju uničuje, umetnost pa navdušuje. /…/ Trdno verjamem, da je film umetniška forma, ki jo je šele treba raziskati. Zato tudi vztrajam pri tem, da so vsi moji filmi posneti kronološko, saj tako lahko počasi spoznavam njihove like in tešim svojo strast po skakanju globoko v neznano.«
Nicolas Winding Refn, režiser in scenarist
portret režiserja
Nicolas Winding Refn se rodi leta 1970 v danski prestolnici Kopenhagen. Pri desetih letih se s starši preseli v New York, od koder se sedemnajstleten vrne na Dansko. Po končani srednji šoli se Refn vpiše na Ameriško akademijo dramskih umetnosti v New Yorku, vendar ga tamkajšnje okolje začne dušiti in kmalu je izključen iz šole. Spet se vrne na Dansko in se tam vpiše na filmsko akademijo, vendar si po enem mesecu premisli in se izpiše. Na lastno pest začne snemati kratke filme. Enega izmed njih nekoč vidi neki znan danski producent, ki mladeniču ponudi 3,2 milijona tedanjih danskih kron, da iz kratkega filma napravi celovečernega. Pri slabih štiriindvajsetih letih Refn tako napiše scenarij in zrežira svoj celovečerni prvenec, ultra nasilno kriminalko Pusher (1996). Film se nemudoma prelevi v kultni fenomen in režiserju prinese mednarodno slavo; leta 2004 tako dobi nadaljevanje in leto pozneje še tretji del. Leta 2009 Refn poleg Božjega bojevnika zrežira tudi kontroverzno dramo Bronson, biografijo »najbolj nasilnega britanskega zapornika vseh časov«, ki jo predvaja tudi Ljubljanski mednarodni filmski festival.
kritike
»Obstajajo pa seveda tudi sorodnosti, preko katerih se po bližnjici nemara še najbolj približamo Božjemu bojevniku. Rečemo lahko, da gre za debel, masten virtualni džojnt /…/ Ali pa, da gre za hipnotičen trip, enakovreden razvpitemu dvajsetminutnemu tripu iz Kubrickove Odiseje v vesolju (1968), s to bistveno razliko, da je trip tukaj razvlečen čez celoten film (dobrih devetdeset minut) in da abstrakcijo uspešno gnete tudi v naracijo. Gre tudi za film (en in edini), ki bi ga na samotni otok vzel Snake Plissken; špaget, ki ga režira Tarkovski; blazna aguirreovska vizija, h kakršni že petdeset let stremi Werner Herzog, pa mu je v takšni totalnosti še nikoli ni uspelo oblikovati. John Waters lahko naposled tudi spet reče: »Ne spite z nikomer, ki ne ljubi tega filma.«
Jurij Meden, v prihajajočem Ekranu
»Spiritualno potovanje, zamaskirano v avantgardni pustolovski film o krvi, črevesju in veri. Hrumeči vikinški rogovi, prek katerih se kotali otvoritvena špica, predstavljajo lekcijo vsem posnemovalcem Tarkovskega.«
Christoph Huber & Olaf Möller, Sight and Sound
»Skupna poteza Refnove kinematografije so nasilne, trde moške teme, ki pa se jih v Božjem bojevniku loteva zelo nenavadno. Kljub krutim prizorom, na katerih pa se kamera ne zaustavlja, film ni ‘akcioner iz 12. stoletja’, ampak počasna notranja eksistencialistična vikinška drama. Razcep je že v sami skupini Vikingov, pokristjanjenjih branilcev božjega groba, ki se jim priključita nekdanji suženj, nemi barbar Enooki (Mads Mikkelsen), in deček Arej. Toda morske meglice njihovo ladjo namesto v Jeruzalem zanesejo geografsko nemara nekam proti Hudsonovemu zalivu, mitološko pa po njihovem verovanju naravnost v pekel oziroma v pokrajino smrti, Valhalo, kjer se izgubljajo in umirajo zunaj koordinat znanega. Kljub ohlapnosti likov intimno vikinško odisejado odlikuje izjemna fotografija megličastih pokrajin in počasno ritmizirana ter hkrati atmosfersko sugestivna glasba. Božji bojevnik je narejen za veliko platno.«
Mojca Kumerdej, Delo
»Nordijska mitologija, mistični pridih, za povrh pa še krvavo klanje in kriza identitete se zlijejo v nenavadno mešanico. Precej stran od bleščeče hollywoodske ekstravagance tipa 300, Aleksander ali Troja. Film, ki ga ni treba toliko gledati, temveč podoživeti.«
24ur.com