zgodba
Alexandre je iskreno veren mož, ki z ženo in otroki živi v Lyonu. Nekega dne po naključju izve, da duhovnik, ki ga je v otroštvu zlorabljal, še vedno dela z otroki. Odloči se, da bo ukrepal ter pretrgal tišino, ki obkroža zločine. Kmalu se mu pridružita še dve žrtvi, vročekrvni François in globoko travmatizirani Emmanuel. A iz boja ne bo nihče izšel nepoškodovan.
Po resničnem sodnem primeru posneta drama Françoisa Ozona (Gospodinja) sledi trem moškim, ki združijo moči, da bi razkrinkali cerkveno svetohlinstvo in se osvobodili bremena dolgo zamolčane resnice. Velika nagrada žirije na letošnjem Berlinalu.
iz prve roke
»Posnel sem že vrsto filmov z močnimi ženskimi liki, od nekdaj pa sem želel narediti film z moškimi liki, ki izražajo svoja čustva, svoja občutja. V filmih moške pogosto povezujemo z akcijo in ženske s čustvi, jaz pa sem hotel to predstavo obrniti na glavo. Ko sem iskal primerno temo, sem po naključju naletel na spletno stran La parole libérée in nekaj pričevanj žrtev duhovnika Preynata se me je zelo dotaknilo. /…/ Dejstev nisem prirejal. V prvi vrsti sem želel prikazati osebne zgodbe moških, ki so bili v otroštvu zlorabljeni, z vidika njih kot žrtev. /…/ Resnična tema filma pa so svoboda govora in posledice, ko se žrtve odločijo spregovoriti.«
– François Ozon
portret avtorja
François Ozon (rojen leta 1967 v Parizu) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki mu niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali njegovo tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000), muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovit in dramatičen eksces magičnega realizma Ricky (2009), bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010), diabolično komedijo o čarih in skušnjavah pripovedovanja zgodb V hiši (Dans la maison, 2012), telesno in čustveno študijo adolescence Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013), svobodni priredbi kratke zgodbe britanske kraljice kriminalk Ruth Rendell Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014) in filma Ernsta Lubitscha Frantz (2016) ter erotični psihotriler Dvojni ljubimec (L’amant double, 2017). Film Božja milost je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu, kjer je osvojil veliko nagrado žirije.
kritike
»Ozon je vedno rad presenečal gledalce, bodisi s transgresivno vsebino svojih filmov bodisi s hvalevrednim zavračanjem dokončne opredelitve za določen žanr. Božja milost pa je morda največje presenečenje, ki ga je pripravil ta vedno igrivi režiser in nekdanji enfant terrible. Posnel je svoj prvi resni film /…/, ki tako z vsebino kot z osredotočenostjo na podrobnosti procesa spomni na neposredno režijo Kena Loacha, pa tudi na z oskarjem ovenčano dramo Thomasa McCarthyja V žarišču (Spotlight).«
– Jamie Dunn, Sight & Sound
»François Ozon najde ravno pravšnjo distanco, s katere lahko pristopi k tako občutljivi snovi in se izogne melodramatičnemu pretiravanju, obenem pa v premišljeno izbranih trenutkih dopusti bridki, pretresljivi teži preteklosti, da nam (skozi čustvene pripovedi žrtev in nekaj mikro flashbackov) leže na dušo. Tako ustvari film, ki je hkrati silovit in zadržan, neizprosen in rahločuten, oster in spoštljiv.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Premišljena, brezhibno odigrana drama, ki se odvija hitro, kot bi lovila zadnji rok oddaje časopisnega članka, urno predstavi dejstva tega grozljivega primera in jih hkrati oblikuje v lečo, skozi katero opazujemo težavno razmerje med usmiljenjem in pravico – med vero in pomanjkljivo institucijo, ki je tu zato, da bi to vero zaščitila.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Ljubitelji Ozonovih filmov bodo morda presenečeni, ko bodo ugotovili, da režiser stvari tokrat ne jemlje le zelo resno, ampak je že kar na misiji – na misiji posneti reportažo v stilu dokudrame, ki sledi gibanju, v katerega so se povezale žrtve spolne zlorabe katoliškega duhovnika.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»To je film družbene pravičnosti, posnet z odločno prepričanostjo in tihim, nikoli kričavim občutkom ogorčenosti. Prepričljivo je odigran, elegantno posnet, podprt s subtilno glasbeno podlago in zmontiran v živahnem tempu /…/.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter