zgodba
V Štipu, malem makedonskem mestu, lokalni duhovnik vsako leto januarja vrže v reko leseni križ, za katerim se požene množica moških. Tistega, ki ga ujame, bosta vse leto spremljala sreča in uspeh. Tokrat za križem skoči tudi Petrunija in se že naslednji trenutek dvigne iz vode s trofejo v roki. Moški so besni: kako si drzne v njihovem ritualu sodelovati ženska? Vse mesto je na nogah, a Petrunija se ne da: dobila je svoj križ in ne bo se mu odrekla.
Film, posnet po dogodku, ki je pred leti vznemiril malo makedonsko skupnost, je univerzalna in nadvse aktualna zgodba o uporu proti patriarhalni družbi. Dobitnik nagrade LUX in nagrade Art kino mreže Slovenije.
iz prve roke
»Vsak januar, na praznik bogojavljenja, se v ortodoksnem svetu vzhodne Evrope odvija obred metanja križa. Leta 2014 je v Štipu, na vzhodu Makedonije, križ ujela ženska. Prebivalci in verski velikaši so bili ogorčeni, saj ženskam ni dovoljeno sodelovati pri dogodku. Hoteli so ji vzeti križ, a se ni vdala. Naslednjega dne je dala intervju lokalni postaji, v katerem je spodbujala ženske, naj v prihodnje tudi one skačejo za križem. Ljudje so jo označili za ‘noro’, ‘moteno’, ‘težavno’. /…/ Nazadnje so ji križ vzeli in ženskam uradno prepovedali sodelovanje. Dogodek je v meni vzbudil bes. /…/ Če bi se zgodba, ki govori o rušenju steklenega stropa, dogajala v pisarni, bi bile stvari nazornejše, z umestitvijo v tradicionalno okolje majhnega makedonskega mesta pa vse skupaj postane bolj kompleksno. Petrunija se kot simbol sodobnosti postavi nasproti dvema ustanovama, cerkvi in državi. Pred njima je brez moči, a morda jo bo rešila izobrazba. Nimam odgovora na vprašanje, kako najti ravnovesje med tradicijo in sodobnostjo ali kakšno vlogo bo imela tradicija v prihodnosti. Zanima me predvsem, kako je mogoče tradicijo prilagoditi, da bi vanjo bolj enakovredno vključili drugi spol. /…/ Petrunija predstavlja vse, kar sem sama vedno želela biti – in kar sem morda na neki način tudi postala.«
– Teona Strugar Mitevska
portret avtorice
Teona Strugar Mitevska, rojena leta 1974 v Skopju, je v svet filma vstopila kot otroška igralka. Šolala se je za slikarko in grafično oblikovalko, kasneje pa študirala film na newyorški Tisch School of Arts. Leta 2001 je posnela kratkometražec Veta, nagrajen s posebno omembo žirije na Berlinalu, leta 2004 pa je v tekmovalnem delu festivala v Rotterdamu premiero doživel njen celovečerni prvenec Kako sem ubil svetnika (Kako ubiv svetec). Sledili so filmi Sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles, 2007), ki je bil nagrajen s posebno nagrado žirije v Sarajevu, Ženska, ki si je otrla solze (The Woman Who Brushed Off Her Tears), premierno prikazana leta 2012 na festivalu v Berlinu, in Dan brez imena (Koga denot nemaše ime, 2017), prav tako premierno predvajan v Berlinu. Teona je z bratom Vukom in sestro Labino soustanoviteljica produkcijske hiše Sestri in brat Mitevski.
kritike
»/…/ ostra satira o oblasti, spremembi in mestu ženske v patriarhalnem svetu. /…/ Režiserka nikoli ne izpusti priložnosti, da bi v premisi našla trpko komedijo. Naj nas Petrunijin položaj spravlja v še takšen bes, bi obnašanje, s katerim se mora soočiti (moški, ki razglašajo svojo nadvlado, medtem ko se derejo kot kakšni užaljeni pamži), lahko delovalo farsično, če ne bi bilo tako resnično. Petrunija skrbno vzdržuje to idealno ravnovesje /…/. To ni le zanimiva zgodba o ženski, ki izzove patriarhalno cerkev in državo, pač pa film, ki inteligentno in strastno obsodi široko sprejeto podrejanje vseh vrst.«
– Sarah Ward, Screen Daily
»/…/ Teona Strugar Mitevska se še zdaleč ne zadovolji s suhoparno antropologijo in sociologijo, ki bi film in gledalce vzela za talce, pač pa prinaša kompleksno pripoved, ki se poigrava z različnimi ravnmi analize, da bi nam ponudila bogato meditacijo o sreči in srečnih naključjih. In mimogrede ustvari enega najlepših ženskih likov, kar smo jih videli v dolgem času /…/.«
– Baptiste Roux, Positif
»Bog obstaja, ime ji je Petrunija je slikovita feministična satira. /…/ Prvi film Teone Strugar Mitevske v tekmovalnem delu Berlinala se je izkazal za ljubljenca občinstva, kar sploh ne preseneča glede na sijajni nastop Zorice Nuševe v vlogi ženske, ki se upre patriarhalnim cerkvenim avtoritetam. /…/ Čeprav scenarij /…/ morda ni najbolj subtilen, pa vendarle uspe najti pravo ravnovesje med napeto melodramo in globoko občuteno, jedko satiro. /…/ To je film neverjetne strasti in energije, kar gre pripisati predvsem Petrunijini živopisni karakterizaciji. Zorica Nuševa s svojim očarljivim, a nikoli sentimentalnim nastopom zlahka pridobi gledalčeve simpatije. Njena niansirana igra razkriva tako Petrunijino prirojeno inteligenco kot njeno postopno transformacijo /…/.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound
»/…/ odkritje. /…/ filmi Teone Strugar Mitevske pričajo o rojstvu nove generacije ženskih cineastk.«
– Michel Ciment, Positif
»Makedonska režiserka se vrača v Berlin s filmom, ki se na mojstrski način – in s pridihom panka – spopade s tradicijo in patriarhatom.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Film, ki groteskno pripoveduje o sodobni emancipaciji, je socialno delo, prežeto z elementi črnega humorja in komedije, v katerem je v središče dogajanja postavljena prav ženska stvarnost v sodobni družbi. Prepričljiva zgodba, ki iz male Makedonije s pomočjo izkušene režijske roke gleda na velike univerzalne teme /…/.«
– Ivana Godnik, Primorski dnevnik
»Teona Strugar Mitevska prinaša navdahnjen prikaz avtorske vizije filma. Režiserka, ki prek lika Petrunije – svoje ‘svetnice’, ‘Ivane Orleanske’ – postavi pod vprašaj ‘spol boga’ in osvetli ‘pomen spola’, preizprašuje položaj žensk v sodobni družbi in njihove (še vedno) ogrožene pravice /…/ – in to ne nujno znotraj religije ali Balkana /…/. Zgodba, ki z veliko simbolike in nadihom romunskega filma razkriva številne stereotipe in nesmisle ter spodbuja razpravo, je morda res lokalna, a deluje globalno.«
– Marko Njegić
»/…/ čudoviti poklon še vedno neizbojevanemu boju za enakopravnost spolov.«
– Denis Valič, Radio Slovenija
»Junakinjo močni notranji občutek za pravičnost žene v tihi, a vztrajni upor proti na videz svetim pravilom in nepremakljivim strukturam moči. Njen boj je danes več kot aktualen. Izvrstno igro glavne protagonistke in močno zgodbo s ščepcem satiričnega humorja podpira ikonična in hkrati ironična vizualna podoba.«
– utemeljitev nagrade Art kino mreže Slovenije, FSF Portorož
»Film Bog obstaja, ime ji je Petrunija /…/ pokaže, kako se v patriarhalnem, pobožnem, antifeminističnem Stipu vsi moški, s policijo vred, besno in krdelsko zapodijo za Petrunijo (Zorica Nusheva), brezposelno zgodovinarko, ki se na lastno pest udeleži letnega rituala (zimski skok v ledeno reko, kjer je treba ujeti leseni križ), pri katerem lahko sodelujejo le moški. To, da jo zaprejo, pa četudi ni kršila nobenega zakona, govori o tem, kako močni so virtualni, nenapisani patriarhalni zakoni. To, da je Petrunija – cipa! samska ženska! ničvrednica! Lucifer! – obsedena s kitajsko revolucijo, pa govori o tem, da v svoji želji po opolnomočenju ne bo popustila. V brezčasnih »tradicionalnih« družbah, ki temeljijo na seksizmu (nekaj »tradicionalnega«) in spolnem nadlegovanju (nekaj »naravnega«), se mora ženska obnašati kot Mao, če hoče preživeti.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina