zgodba
Varšava, avgust 1939. Po ulicah poljske prestolnice se sprehaja nihče drug kot – Adolf Hitler. Adolf Hitler v Varšavi, ko v Evropi še vlada mir, in to povsem sam? Ga morda zanimajo delikatese gospoda Masłowskega? Nemogoče, saj je vegetarijanec! A le kako se je znašel tam? Kaj se je zgodilo?
Gledališki ansambel, ki ga vodi igralski par Joseph in Maria Tura, pripravlja igro o »možakarju z malimi brčicami« in njegovi »smešni ideologiji«. Toda ko izbruhne vojna, se pisana druščina igralcev nepričakovano zaplete v ravno tako nevarno kot zabavno vohunsko spletko, v kateri bo moral Joseph Tura, »tisti veliki, veliki poljski igralec«, odigrati vlogo svojega življenja …
iz prve roke
»V svetu se dogaja revolucija. Je s smehom konec? Bodo sproščeno in omikano življenje, duhovitost ter živahne interakcije, zabavne bitke med moškimi in ženskami, kar izginili? Moram žalovati za svetom, ki ga ni več, ne da bi ga smel ponovno ustvarjati? Srčno upam, da ne. Ker potem ne bi hotel več snemati filmov. Vseeno bi mi bilo, če bi bil mrtev. /…/ Zdelo se mi je, da je komedija edini način, kako ljudi seznaniti s trpljenjem Poljske. Občinstvo bi začutilo naklonjenost in občudovanje do ljudi, ki se še vedno znajo smejati svoji tragediji. /…/ Kateri je edini film iz zadnje vojne, ki se ga spomnimo? To niso Griffithova Srca sveta (Hearts of the World) ali kateri tistih žalostnih filmov. To je Chaplinov Puško na rame (Shoulder Arms). /…/ Očitajo mi tri glavne grehe – da sem prekršil vsa pravila, ker sem melodramo mešal s satirično komedijo ali celo farso; da sem ogrozil naša vojna prizadevanja, ker sem nacistično grožnjo obravnaval preveč lahkotno; in da sem pokazal skrajno slab okus, ker sem za ozadje komedije izbral sodobno Varšavo. /…/ Naveličan sem bil dveh uveljavljenih, priznanih receptov: drame s komičnim oddihom in komedije z dramskim oddihom. Odločil sem se posneti film, ki ne bo nikomur in v nobenem trenutku ponujal oddiha od ničesar; ki bo dramatičen, kadar bodo zahtevale okoliščine, ter satiričen in komičen, kadarkoli bo potrebno. Lahko ga imenujejo tragična farsa ali pa farsična tragedija – meni je vseeno in občinstvu tudi.«
– Ernst Lubitsch
kritike
»Biti ali ne biti je tipično lubitschevski film tako v dramski zasnovi kot satiričnih stranskih prigodah ter ena režiserjevih najboljših produkcij v več letih.«
– Variety, 1942
»Lubitscheva absolutna mojstrovina.«
– Slavoj Žižek
»Dejstvo, da je znal Hollywood del svetovne krize spremeniti v takšno farso o ravbarjih in žandarjih, bo čez leta zagotovo veljalo za izreden fenomen.«
– Life, 1942
»Biti ali ne biti /…/ spada med najboljše filme vseh časov.«
– Mladen Dolar
»Mnogi bolj resni filmi povzročijo, da nehote občudujemo nacistično učinkovitost in fanatizem, ta domnevna komedija pa zabada svoje bodice s subtilnim strupom; vidimo mašinerijo, ki jo je mogoče zlomiti, in ljudi, ki so lahko človeški in neumni v enaki meri kot brutalni.«
– D. E. B., BFI Bulletin, 1942 (v Zadeva Lubitsch, uredili Ivana Novak in Jela Krečič)
»Zmaga igre in domišljije nad surovo silo.«
– Nick Pinkerton, Artforum
»S to briljantno satiro se je Lubitsch v marsičem dvignil nad kvaliteto večine svojih komedij. Čudovita mehanika tega filma je izpodbijala gledalcu vsako prepričevalnost nastopajočih, opozarjala je na dvojnost življenja in igre; igralca pa je obdala z edinstvenim, prevarantskim sijajem in ga skušala kot običajnega človeka približati gledalcem. Z vsem okvirom zgodbe filma Biti ali ne biti pa je dokazoval, da je vse, s čimer nas dejanje na platnu zamoti, le del tiste iskane iluzije, s katero se izmikamo nenehnemu soočanju z življenjem in resnico.«
– Matjaž Klopčič, 1972
»Kritiške težave, s katerimi se je Lubitsch spopadal, so izhajale iz preprostega dejstva, da črne komedije niso izumili še dvajset let. Medtem ko so drugi režiserji, in to dobri, kot sta George Stevens (Čim več jih je, tem lepše je, The More the Merrier) in Leo McCarey (Once Upon a Honeymoon), vojno obravnavali na varen in sentimentalen način, si je Lubitsch drznil norčevati se tako iz zatiralcev kot žrtev.«
– Scott Eyman, Ernst Lubitsch: Laughter in Paradise
»Biti ali ne biti zagotovo sodi med najmanj cinične komedije vseh časov. Nacisti v tem filmu so običajni ljudje. A so tudi pošasti. Zlo je jasno poimenovano, hkrati pa se znanim občutkom in situacijam približa bolj, kot so ljudje od takšnega filma pričakovali. To mu navsezadnje daje tisto posebno vrsto smešnosti – in moč. Prav zaradi te kombinacije jasnosti in moči gre morda za sam vrhunec Lubitschevega opusa.«
– James Harvey, Romantic Comedy in Hollywood: From Lubitsch to Sturges
»Biti ali ne biti, Lubitscheva nespodobna, tvegana črna komedija značajev, je bolj smešna in v marsikaterem pogledu bolj neustrašna kot njena vojna sestrična Casablanca.«
– Thomas Doherty, Tablet
»Zagotovo gre za eno najboljših komedij, kar so jih kdaj posneli pri Paramountu, obtožbe o dvomljivem okusu pa zgrešijo bistvo Lubitscheve satire – ki ne meri toliko na splošno nizkotnost nacistov, pač pa na njihove neopravičljivo slabe manire.«
– Time Out