zgodba
V eni sami kaplji vode, ujeti v tri tisočletja star kamen, se zrcali čudež življenja na Zemlji. Voda je v nas in povsod okoli nas, voda povezuje vse z vsem in so ljudje, ki verjamejo, da ima voda celo spomin. Se Čilenci, ki se ponašajo s kar 4000 kilometrov dolgo obalo, zato tako skrivnostno izogibajo morja? Nekoč so na skrajnem jugu države, ob veličastni vodi, ki obliva gore, ledenike in vulkane, živela nomadska plemena, ki niso poznala besede bog. Verjela so, da ljudje po smrti postanejo zvezde, in znala so preživeti v najbolj neizprosnih razmerah, vse dokler jim ni poti prekrižal prvi Evropejec. Čilenci o njih ne vedo skoraj nič. A ocean ve. Ocean hrani zgodovino vsega človeštva in pozna vse njegove krivice – tudi tisto, o kateri nemo priča gumb žrtve Pinochetove diktature.
iz prve roke
»Stvari se me dotaknejo bolj intuitivno kot intelektualno. Še vedno mi ni povsem jasno, kako se je v meni porodil Biserni gumb. Želel sem spoznati jug Čila, ker gre za fascinanten prostor, kjer se mešata voda in zemlja, obenem pa je zelo samoten. Tam ne živi nihče. V tem prostoru se je rodil film. /…/ V Santiagu sem še naprej preučeval ocean in naletel na zgodbo o Jimmyju Batonu kot tudi na tisto o ljudeh, ki jih je dal Pinochet vreči v ocean, in s teh dveh točk sem začel razvijati pripoved. Nato sem se vrnil v Pariz /…/, prebiral knjige, raziskoval. Odkril sem nekaj angleških knjig in eno izpod peresa nemškega filozofa vode /…/, ki je odkril povezavo med vodo in človeškim umom. Zagovarjal je tezo, da se voda giblje na enak način, kot se gibljejo misli v umu. Ta ideja se mi je zdela genialna in popolnoma točna. Ugotovil je tudi, da nekateri deli telesa vsebujejo vodo. Srce se na primer giblje med dvema ločenima vodnima tokovoma v telesu, zato so vsi organi v trup umeščeni kot arhipelagi. Ta pogled je bil zame velik vir navdiha, saj me je na neki način osvobodil in mi omogočil, da sem si dovolil pripovedovati tako o nebesnih kot o človeških telesih in med obojimi vzpostaviti povezavo. /…/ Ko v montaži oblikujem dve ali tri minute dolgo sekvenco, se zanjo nemudoma domislim spremnega besedila. Zapišem štiri ali pet stavkov in jih posnamem preko slike. Potem se s to sekvenco ne ukvarjam več in se pomaknem k naslednji. V zgodbi je nekakšna intuicija, ki bi jo rad posredoval gledalcem. /…/ Moja pripoved v offu ni pedagoška, ni nekaj strogo definiranega. Včasih deluje kot okras, kot del pokrajine. Ni kot spremno besedilo, ki je zelo konkretno, racionalno, določeno in neposredno, temveč je njegovo popolno nasprotje.«
– Patricio Guzmán
portret avtorja
Patricio Guzmán (rojen leta 1941 v Santiagu) je čilski režiser in scenarist ter eden ključnih svetovnih avtorjev dokumentarnega filma. O poslanstvu varuha zgodovinskega spomina svoje dežele pravi: »Dežela brez filmske dokumentaristike je kot družina brez fotografskega albuma.« Po vojaškem državnem udaru Augusta Pinocheta, ki je strmoglavil demokratično izvoljenega predsednika Salvadora Allendeja, se je Guzmán znašel med političnimi nasprotniki, ki jih je Pinochetova vojska pridrževala na nogometnem stadionu v Santiagu in jim grozila z usmrtitvijo. Leta 1973 mu je uspelo zapustiti Čile skupaj s posnetki, iz katerih je kasneje nastala trilogija Bitka za Čile (La batalla de Chile, 1975–1979), dragocen dokument političnih napetosti v Čilu na začetku sedemdesetih let, ki je bila predvajana v 35 državah po svetu in prejela mnogo nagrad. Guzmán danes živi in dela v Parizu. Posnel je vrsto dokumentarcev; v skoraj vseh se vrača k temi Čila. V filmu Chile, la memoria obstinada (1997) se napoti v Čile, da bi svojo trilogijo predvajal ljudem, ki je zaradi prepovedi oblasti nikoli niso imeli možnosti videti, naslikal pa je tudi portreta dveh mož v srcu čilskih političnih trenj: Le cas Pinochet (2001) in Salvador Allende (2004). V zadnjih letih snema bolj meditativne, lirično alegorične filme, ki pa jih še vedno spremlja senca Pinochetovih zločinov. Nostalgija po svetlobi (Nostalgia de la luz) potegne vzporednico med ženami, ki v puščavi Atacama iščejo posmrtne ostanke žrtev političnih čistk, in astronomi, ki prav tam preučujejo vesolje; film je leta 2010 med drugim prejel evropsko filmsko nagrado, videli pa smo ga tudi na ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma. Biserni gumb ustvarja z Nostalgijo po svetlobi nekakšen diptih, saj se oba filma na specifično poetičen način ukvarjata s poboji Pinochetovih političnih nasprotnikov, pri čemer se Nostalgija godi v puščavi na skrajnem severu dežele, Gumb pa v obsežnem arhipelagu na skrajnem jugu Čila.
kritike
»Guzmánov edinstveni dar leži v njegovi zmožnosti, da med seboj preplete različne modalitete dokumentarnosti: slikovitost, političnost in poetičnost. /…/ Film je primer mojstrske rabe esejistične tehnike prostega toka, ki v določenem tipu sodobnega dokumentarca vse bolj prevladuje. Biserni gumb nam pomaga razumeti ne le dediščino nekega naroda, ampak tudi umetnost filmske dokumentaristike.«
– Kevin B. Lee, Indiewire
»Z Bisernim gumbom Guzmána znova najdemo v vrhunskem, esejistično zgodovinsko refleksivnem elementu. Iztočnica so voda, morje, oceani, ki da po legendi hranijo spomine. Guzmán zdaj pokaže, da premorejo tudi glas, ki opozarja na zgodovinske krivice, mučenja, politične eksekucije.«
– Simon Popek, Ekran
»V Guzmánovih zadnjih filmih se na zanimiv način združita dve plati režiserjeve osebnosti – recimo jima ‘Guzmán fantazist’ in ‘Guzmán varuh zgodovinskega spomina’. Njegovi filmi so se z zlom nekoč soočali neposredno, Nostalgija po svetlobi in Biserni gumb pa postavita grozovite zločine Pinochetovega režima v znatno širši, celo brezmejen kontekst naravoslovja, medzvezdja in geološkega časa. Tisto, kar bi lahko bila povsem enostavna razgrnitev problema, postane spričo značilne strukture filma, kjer se odkrito obračunavanje z bolečimi trenutki čilske zgodovine izmenjuje s sanjavimi, rapsodičnimi razmisleki na temo astronomije, potovanja po vesolju in čudes naravnega sveta, nekaj povsem drugega.«
– Max Nelson, Cinema Scope
»Tako temu filmu kot njegovemu predhodniku daje neizpodbitno moč režiserjeva neverjetna intuicija za odkrivanje sinhronosti zgodovine, geografije in fizičnega sveta – to so skrivnostna razmerja, ki nimajo nič opraviti z vzroki in posledicami. Ob gledanju teh filmov se odpirajo mentalna okna in neznani razgledi, vzpostavljajo se sublimne povezave. Prepričanja staroselcev, da je v vesolju vse živo in da ima voda glas in ustvarja glasbo, se potem ne zdijo več tako zelo nemogoča.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Biserni gumb uporablja podobno metodo kot Nostalgija po svetlobi – režiser pred nami razgrne vrsto gradnikov, ki se zdijo na prvi pogled nepovezani, potem pa jih s pomočjo svojih razmišljanj v offu in svobodne rabe metafor poveže skupaj. Če so ga v prejšnjem filmu navdihnile zvezde, ga je v tem voda. /…/ Kot v Nostalgiji po svetlobi pa ga tudi tu zanima predvsem življenje – od kod izvira, kako se razvija, kaj ga hrani.«
– Jeff Reichert, Reverse Shot
»Biserni gumb poveže dve epizodi sistematičnega iztrebljanja, ki ju ločuje stoletje, podoba gumba, ki jo zaslutimo v tisti v kremen ujeti kapljici z začetka filma, pa Guzmánovo domišljijo odnese v onstranske svetove, ki nekoliko obrusijo ostrino bolj krutih delov njegove pripovedi. /…/ Vizualna lepota tega filma in poetični jezik, ki ga v znatno trši Nostalgiji po svetlobi ni bilo zaznati, brez dvoma vsebujeta tudi kanček kiča, a če nanj gledamo kot na sestavni del diptiha, tudi Bisernemu gumbu ne primanjkuje dokumentarne moči /…/.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»Kot v Nostalgiji po svetlobi režiser tudi tu uporabi mešanico liričnih podob narave in vesolja, voice-over naracije, arhivskih fotografij in posnetkov ter intervjujev, da bi oblikoval še eno globoko poetično, a tudi docela predano, na trenutke celo jezno humanistično meditacijo na temo zakopanih sledov preteklosti in načina, kako ti sledovi določajo sedanjost in prihodnost nas kot rase in civilne družbe.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Guzmánova umetniška pripoved o tragedijah ne želi izzvati očiščenja pri zločincih, temveč je njen namen zgodovinska sodba kot oblika maščevanja in zadoščenja za žrtve – razkritje resnice kot obtožba storjenih dejanj in kolektivni zgodovinski spomin, ki to resnico ustvarja, kot sodba za vekomaj. Režiser pravi, da je nekaznovanost dvojni zločin. V tem sporočilu je Biserni gumb transcendentalen.«
– Simon Tecco, Kino Otok
»Biserni gumb je mestoma liričen, mestoma impresionističen in mestoma globokoumen dokumentarec. Zahteva potrpežljivega gledalca, a ga v zameno za trud tudi bogato nagradi.«
– Gary Goldstein, Los Angeles Times
»Čilski režiser Patricio Guzmán posodi svoj glas vodi, ki obliva obale njegove veličastne, divje dežele, ter artikulira poetičen in silovit ‘obtožujem’.«
– Benedicte Prot, Cineuropa
»Sinhronizacija zgodovine, geografije in fizičnega sveta je tista skrivnost, ki daje filmu moč. Odpira miselne prostore, nove uvide in sublimne povezave katerih mojster je prav Patricio Guzman. Njegova poetična moč je v tem, da odstranjuje vrhnjo plast realnosti in nas popelje v njeno podstat, plast, ki se konča v skrivnostih zemeljskega sveta in vesolja. Avtor po svoje sporoča, da je moč spomina in spominjanja neločljivo povezana z znanostjo in intuicijo. Ter da ji nasilje ne more do živega. Zahteva pa nenehen angažma. Nekakšen osebni pogled na stvarnost. To je pravzaprav bistvo vseh Guzmanovih filmov.«
– Neva Mužič, RA ARS
»Veliko nasilja so odplaknili v morje, ki deluje hladno, dramatično in grozljivo, toda bolj človeško od ljudi. In tudi manj frigidno od ljudi. Če mu prisluhnete, slišite marsikaj. Morje – trebuh zgodovine in izvir življenja – se ne meni za “uradne” verzije dogodkov, temveč ohranja pri življenju prav vse tisto, kar se “uradnim” verzijam upira. Ko gledate Biserni gumb, imate občutek, da morje res ve vse o nas – in da ga je to, kar ve o nas, prelevilo v orjaško, slano solzo.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina