zgodba
Na železniški postaji se spoznata predmestna gospodinja Laura Jesson in zdravnik Alex Harvey, oba srečno poročena in z otroki. Naključno srečanje se kmalu razvije v redne zmenke, njuno prijateljstvo pa začne preraščati v strastno romanco …
Film je leta 2008 restavriral Nacionalni arhiv Britanskega filmskega inštituta (BFI) s podporo Fundacije Davida Leana.
iz prve roke
»Kadar snemam film, se vedno zavedam, da gre za nekakšno prisluškovanje. V Bežnem srečanju prisluškujem dvema človekoma, za katera ne bi nihče pomislil, da bi lahko imela skrivno ljubezensko razmerje; zelo sta uglajena in poštena, zato z velikim zanimanjem opazujemo, kako je prišlo do tega. /…/ Kljubovali smo vsem pravilom blagajniškega uspeha. V filmu ni bilo velikih zvezdniških imen. Osrednja ljubezenska zgodba se je nesrečno končala. Prizorišče dogajanja je bilo neugledno. In trije glavni liki so se bližali srednjim letom. Še pred nekaj leti bi bil to recept za finančno katastrofo, vendar pri Bežnem srečanju ni bilo tako. Film je bil zelo uspešen v tako imenovanih ‘kinematografih za srednji in višji razred’, podoben uspeh, čeprav v manjšem obsegu, pa je doživel tudi v New Yorku.«
– David Lean
kritike
»Bežno srečanje Noëla Cowarda po mojem mnenju ni le najbolj zrelo delo, kar jih je gospod Coward doslej pripravil za filmsko platno, temveč tudi eden najbolj čustveno iskrenih in izpolnjujočih filmov, kadarkoli posnetih v tej državi. Močno dvomim, da bo dosegel široko priljubljenost. Pripoveduje z gotovostjo, ki je tako zelo iskrena, da bo le malokdo premogel dovolj preprostosti, da jo bo sprejel kot pristno. /…/ V besede in podobe ujame toliko globokih resnic. Barvna paleta, pomlad, tisti čarobni občutek ob odkritju, da je nekdo zaljubljen vate, da se nekomu zdi vznemirljivo biti v tvoji družbi – vse to je nekaj tako nežnega in neulovljivega, da ni bilo skoraj še nikoli preneseno na filmsko platno.«
– C.A. Lejeune, 1945
»/…/ film je pravi užitek gledati, hkrati pa gre za dobro zgrajeno delo, ki je vrh vsega globoko ganljivo. /…/ Bežno srečanje je morda res majhen in sentimentalen film – nekakšna miniaturna Ana Karenina –, a zasluži si veliko spoštovanje.«
– James Agee, The Nation, 1946
»Najbolj ganljiv film zadnjih mesecev je na videz bleda, statična zadeva z naslovom Bežno srečanje, ki se rahločutno in spodobno loteva zunajzakonske afere dveh srečno poročenih ljudi /…/ Zelo nenavadno je, kadar film obravnava brezbarvne ljudi, in skoraj nezaslišano, če njihovo življenje pusti brez pozlate, a prav zaradi tega naturalizma je Bežno srečanje tako presunljivo in nepozabno delo.«
– Manny Farber, The New Republic, 1946
»/…/ eden najbolj čustveno uničujočih filmov vseh časov. /…/ Kdor se je pripravljen prepustiti stopnjujočemu razpoloženju silovitega, neizrečenega obupa, bo nagrajen z eno najbolj živih, strastnih in boleče prepričljivih ljubezenskih zgodb, kar jih je bilo kadarkoli ujetih na celuloid. /…/ Bežno srečanje, v katerem odzvanja tako pojemajoči hrup vojne kot duh neizbežnih družbenih sprememb – film je v kinematografe prišel leta 1945 –, je veliko več kot zgodba o dveh zaljubljencih. Je tudi ljubezniv, a odločen opomin britanski buržoaziji: bomo res pustili, da naša življenja tečejo po ustaljenih tirnicah in ne bomo nikoli zagrabili ponujene sreče? Se v teh krutih letih nismo ničesar naučili?«
– Tom Huddleston, Time Out
»Klasična solzavka Davida Leana /…/ je čista popolnost – zlati standard tragičnih romanc, katerega vpliv lahko opazujemo še danes.«
– Keith Uhlich, Time Out New York
»Bežno srečanje ni le Leanov najpopolnejši komentar zadušljivega sveta, v katerega se je rodil, ampak tudi njegova vozovnica ven. Z današnje perspektive ga lahko morda gledamo dobesedno kot sanje o Angliji pred davnimi časi. In čeprav so se nekateri njegovi vidiki zapisali v mitologijo in med klišeje britanske kinematografije, pa v tem kompleksnem filmu ostaja več kot dovolj, da nas vedno znova gane in očara.«
– Adrian Turner, Criterion
»Prvi film, pri katerem sem se zavedel razlike med filmom in filmom, če se lahko tako izrazim, je bil Bežno srečanje. /…/ Šel sem v Fairfax v Los Angelesu, zaradi nekega razloga sam. Spomnim se, da sem razmišljal: ‘Le kakšen film je to?’ Punca v njem, Celia Johnson, ni bila lepa. Nosila je tiste praktične čevlje. Ampak že v naslednjem trenutku sem bil zaljubljen. Odšel sem iz kina in se odpravil na dolg sprehod. Ugotovil sem razliko – in od takrat naprej sem v filmih iskal tovrstna doživetja.«
– Robert Altman
»Če smo rekli, da hoče Celia Johnson svojo romanco konstruirati v razrednem okviru srednjega razreda /…/, pa moramo reči, da njeno fantazmo srednjega razreda subvertira nenadno spoznanje, da je Howard pravzaprav nagnjen navzdol, v polje proletarske fiksacije, v polje ‘drugega’ razreda. Howard ji namreč pove, da je zdravnik in da ga zanima predvsem ‘preventivna medicina’, ki da se ukvarja ‘z življenjskimi pogoji in higieno’. In spet ne ‘z življenjskimi pogoji in higieno’ srednjega razreda, ampak izključno proletariata: v fokusu njegovega dela so antrakoza, kalioza in silikoza, se pravi, bolezni dihal, ki jih povzroča prah v premogovnikih, jeklarnah in rudnikih zlata. V tem trenutku namreč Celia Johnson tudi reče, da se ji zdaj nenadoma zdi ‘mlajši’… drugačen, kar pomeni, da se sooči z realnostjo ‘drugega’ razreda, ali natančneje, svoje emocije konstruira na predpostavki ‘drugega’ razreda. Trevorja Howarda si ne ‘prepove’ zaradi moža ipd., marveč zaradi ‘dvoma’ v objektivnost njegove razredne fiksacije, lahko bi pa tudi rekli, da si s tem, ko si ‘prepove’ Howarda, ‘prepove’ prav ta ‘drugi’ razred. Vzrok njene ‘histerije’ in njenega ‘izgubljanja zavesti’ je potemtakem ‘drugi’ razred oz. prav samo dejstvo, da ‘drugi’ razred obstaja.«
– Marcel Štefančič ml., David Lean, 1988