zgodba
V šestletnem obdobju sredi dvajsetega stoletja se je v svetu filma zgodilo nekaj edinstvenega. Suhljati Šved Ingmar Bergman je v svojih poznih tridesetih vstopil v mrzlično obdobje filmske ustvarjalnosti. V letih od 1957 do 1963 je posnel nekaj največjih klasik v zgodovini filma, režiral vrsto gledaliških in radijskih iger ter šest televizijskih filmov. Med svojimi sodobniki ostaja Bergman cineast brez primere.
Režiserka Jane Magnusson (Trespassing Bergman) vzame pod drobnogled leto 1957, eno najbolj plodnih v življenju in ustvarjanju Ingmarja Bergmana, ter skozi arhivske posnetke in številne intervjuje z režiserjevimi sodelavci in sopotniki razgali resničnega moža za mitsko podobo filmskega velikana. Film je bil ob praznovanju stoletnice Bergmanovega rojstva premierno prikazan v prestižni sekciji Cannes Classics.
iz prve roke
»Bergman je živel zelo dolgo življenje in bil izjemno produktiven. Zato je bila moja glavna težava, kako povedati njegovo zgodbo v manj kot dveh urah. Zdelo se je nemogoče. Toda v teku raziskovanja sem nenehno srečevala eno samo letnico: 1957, Bergmanovo najbolj magično in plodno leto. Takrat posname dva celovečerca in še film za televizijo. Sedmi pečat in Divje jagode doživita premieri. Režira štiri velike gledališke igre, ima že šest otrok s štirimi ženskami in celo vrsto afer. Vprašala sem se: zakaj vendar o tem še nihče ni posnel filma? Sklenila sem, da ga bom jaz. In zdaj je končan.«
– Jane Magnusson
»Če vam uspe doseči, da običajni ljudje za trenutek obmolknejo, ko se dvigne zavesa; si po ogledu filma napravijo sendvič, sedejo za kuhinjsko mizo in se pet minut pogovarjajo; če nekoga nenadoma oblije občutek sreče ter med vračanjem domov iz kina v mislih podoživlja prizore filma; če nekdo zajoče, je pretresen, plane v smeh, se počuti bolje ali slabše – če se film človeka na kakršenkoli način dotakne, potem je zagotovo izpolnil svoj namen.«
– Ingmar Bergman
portret avtorice
Jane Magnusson (rojena leta 1968) je švedska novinarka, režiserka in scenaristka. Leta 1992 je diplomirala iz medijskih študij na prestižni Univerzi Brown v ZDA. Za celovečerni režijski prvenec, dokumentarec o novinarju Ebbeju Carlssonu Ebbe – The Movie (2009), je prejela nagrado Guldbagge (švedskega oskarja). Njen kratki film Cupcake (2014) je bil nagrajen na filmskem festivalu v Varšavi in festivalu Black Nights v Talinu. Z Iko Johannesson je posnela televizijski dokumentarec o švedski ikoni eksploatacijskega filma Christina Lindberg: The Original Eyepatch Wearing Butt Kicking Movie Babe (2016). Režiserkin prvi dokumentarni projekt, posvečen življenju in delu Ingmarja Bergmana, je bila televizijska miniserija Bergmans video (2012), zasnovana na intervjujih s številnimi svetovnimi režiserji. Na podlagi serije je nato nastal celovečerni dokumentarec Trespassing Bergman (2013).
kritike
»Filmske režiserje navadno primerjamo z generali; kliše, ki je do neke mere uporaben in točen. Toda v primerjavi z malodane vsakim drugim poklicem je bistvo osebe in dela filmskega režiserja – zlasti če gre za resnega in izjemnega umetnika – v tem, da v istem hipu zaseda ducat vlog. Je politik, učitelj igre, psihiater, finančni menedžer, snemalni tehnik, dramatik, tajni manipulator, diktator in (ko je potrebno) vsem najboljši prijatelj. /…/ V tipičnem dokumentarcu o filmskem režiserju večina tega navadno obleži na tleh montirnice. Toda film Jane Magnusson /…/ je eden najbolj iskrenih in gostobesednih portretov filmskega ustvarjalca, kar jih pomnim. /…/ Bergmana razgali kot tankočutnega in razdražljivega, strastnega in obsedenega, tiranskega in pol norega zvezdnika-genija, kakršen je v resnici bil: moža, ki je bil tako obseden s svojim delom in svojimi obsesivnimi odnosi z ženskami, da se je zdelo, kot bi živel tri življenja hkrati.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Na trenutke kritičen, denimo v obravnavi Bergmanovega mladostniškega simpatiziranja z nacizmom ali tiranskega obnašanja v poznih letih, spet drugič povsem uročen spričo vsemogočne legende, ki jo je Bergman sam pomagal kultivirati okoli svoje, hm, persone – Bergman: eno leto, eno življenje je kompleksen in konflikten film o človeku, ki ga najbolje opišeta prav ta dva pridevnika. Skoraj kot bi šlo za zrcalno podobo njegovih mnogih protislovij, je tudi filmska zgradba nekoliko neurejena, a to nič ne zmanjša pomena filma, ki si ga mora ogledati vsak bergmanofil. /…/ Bergman: eno leto, eno življenje nenehno fascinira s svojimi anekdotami, četudi nekatere že poznamo.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
»Magnussonova se vrača s filmom Bergman: eno leto, eno življenje, prikazanim v sekciji Cannes Classics, ki priča o dobro pripravljeni režiserki, saj se je snovi lotila v duhu pregovora ‘poznaj svojega sovražnika’. Že v promocijskih intervjujih je gledalca pripravila na ostro in odkrito obravnavo brez olepšav. Rezultat je dobro raziskan film, ki si vzame čas za kritiko. Ki je razkošen, zabaven, pronicljiv, dostojanstven in celo malce – o, groza! – spoštljiv.«
– Jan Lumholdt, Cineuropa