zgodba
V črno baretko in ozko krojeno obleko odeti mladenič z letalom potuje iz Leningrada v Pariz. Piše se leto 1961 in dvaindvajsetletni Rudolf Nurejev kot član baletne skupine gledališča Kirov prvič prestopa meje Sovjetske zveze. Svetovljanski Pariz ga s svojo prefinjenostjo, umetniškim vrenjem in nebrzdanim nočnim življenjem popolnoma prevzame. Mesto zajema z veliko žlico, a ves čas pod budnim očesom KGB-ja – zlasti potem, ko se večni upornik kljub prepovedi druženja z Zahodnjaki sumljivo zbliža z vplivno Parižanko Claro Saint. A kmalu bo moral sprejeti odločitev, ki bo njegovo življenje in svet baleta zaznamovala za vselej.
Biografska drama o ključnem trenutku v življenju mladega Rudolfa Nurejeva, ki jo britanski igralec Ralph Fiennes zrežira kot preplet globokega poklona velikemu baletniku in napetega trilerja iz obdobja hladne vojne.
iz prve roke
»Pritegnila me je relativno preprosta, a zelo dramatična zgodba o mladem fantu iz zelo revnega predela osrednje Rusije, ki v sebi odkrije gorečo željo, da se uresniči kot baletni plesalec. Film govori o umetniškem duhu, ki išče svojo rešilno vrv. Nurejeva žene potreba, da bi bil najboljši v eni najbolj zahtevnih umetnosti, vse skupaj pa zaostri konflikt med ideologijama sovjetskega in zahodnega sveta. /…/ V najbolj preprosti obliki je to zame zgodba o umetniški samouresničitvi. O pogumu, da kot umetnik postaneš tisto, kar moraš postati. /…/ Kar pri Nurejevu obožujem, je neka prvinska divjost, ki se nikomur ne podreja. Nekako pošastna in odbijajoča je in nikakor ne bi bil rad tisti, na katerega je ta divjost usmerjena. A v smislu dramatičnosti se Nurejev zdi kot junak iz grškega mita, kot človek, hkrati blagoslovljen in preklet z darom plesa in pošastno nravjo. Njegova moč je onstran človeškega, in to me zelo gane.«
– Ralph Fiennes
portret avtorja
Ralph Nathaniel Twisleton-Wykeham-Fiennes se je rodil leta 1962 v angleškem mestecu Ipswich. Na odrske deske je stopil takoj po koncu študija na londonski Kraljevi akademiji dramskih umetnosti in se že leta 1988 pridružil prestižnemu gledališču Royal Shakespeare Company. Prvo filmsko vlogo je zasedel kot Heathcliff v filmu Viharni vrh (Wuthering Heights, 1992), kjer ga je opazil Steven Spielberg in ga nemudoma angažiral kot zloveščega nacističnega oficirja Amona Goetha v oskarjevcu Schindlerjev seznam (Schindler’s List, 1993). Vloga mu je prinesla nagrado BAFTA, nagradi newyorških in londonskih filmskih kritikov ter nominaciji za oskarja in zlati globus. Nepretrgani niz sijajnih in raznolikih filmskih predstav sicer priznanega odrskega interpreta Shakespearjeve dramatike poslej vključuje filme: Kviz (Quiz Show, 1994) Roberta Redforda, Zadnji dnevi (Strange Days, 1995) Kathryn Bigelow, Angleški pacient (The English Patient, 1996) Anthonyja Minghella – druga nominacija za oskarja in BAFTO, Maščevalci (The Avengers, 1998), Konec afere (The End of the Affair, 1999) Neila Jordana, Rdeči zmaj (Red Dragon, 2002), Zvesti vrtnar (The Constant Gardener, 2005) Fernanda Meirellesa – najboljši britanski igralec po mnenju londonske kritike, Vojvodinja (The Duchess, 2008) – zlati globus za najboljšo stransko vlogo, Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008), Bralec (The Reader, 2008) Stephena Daldryja, Spopad titanov (Clash of the Titans, 2010), upodobil pa je tudi srhljivega lorda Voldemorta v seriji filmov o Harryju Potterju. Leta 2010 se mu je izpolnila dolgoletna želja, da bi odigral in hkrati režiral filmsko adaptacijo Shakespearjeve tragedije Koriolan (Coriolanus), premierno prikazane v tekmovalnem programu Berlinala 2011. Film mu je prinesel nominacijo za nagrado BAFTA za izjemen režijski prvenec. Potem ko je leta 2011 prejel nagrado britanskega neodvisnega filma (BIFA) za izjemne dosežke, smo lahko Ralpha Fiennesa leta 2012 gledali še v bondijadi Skyfall, ekranizaciji Dickensovih Velikih pričakovanj (Great Expectations), nadaljevanju akcijske pustolovščine Bes Titanov (Wrath of the Titans), nedavno pa v enem igralčevih nedvomnih vrhuncev – v vlogi vsestransko nadarjenega receptorja Monsieura Gustava v filmu Grand Budapest hotel dežurnega pravljičarja Wesa Andersona. Leta 2013 je režiral kostumsko dramo o skrivni ljubezni Charlesa Dickensa in mlade igralke Nelly Ternan Nevidna ženska (The Invisible Woman), Beli vran pa je že tretji film, pod katerega se podpisuje kot režiser.
kritike
»Ralph Fiennes – režiser pokaže enako pozornost do pomenljivih detajlov in bogate karakterizacije kot Ralph Fiennes – igralec. In to nekaj pove. V Belem vranu njegov talent zažari v vsem svojem sijaju./…/ Beli vran ni biografija. To je impresionistični vpogled v tisto, kar Nurejeva, ki je bil že v mladih letih nekakšna diva, motivira, da ne pristane na nobeno mejo ali omejitev umetniške svobode. /…/ Režiserja Fiennesa zanima, kaj ga žene naprej, ko se vse sile neizprosno zarotijo proti njemu. Želi, da spoznamo Nurejeva kot človeka.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Ena od navdušujočih plati filma /…/ je preplet pripovednih slogov. Nekateri prizori se odvijajo kot v trilerju hladne vojne. Drugi nam izrišejo portret umetnika v njegovih formativnih letih, medtem ko so flashbacki v Nurejevo otroštvo zasnovani v slogu Andreja Tarkovskega v njegovi najbolj evokativni in poetični obliki.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Tema in slog filma ne bi mogla biti bolj različna, a iz tega spoja nasprotij nastane prevzemajoča biografska drama, ki redko udari napačno noto. /…/ Eden od paradoksov vestno upodobljenega baletnikovega letališkega prebega je, da je bil popolnoma impulziven in rezultat KGB-jevih taktik. ‘Nikoli ne bi zbral poguma za to, če me ne bi izzvali,’ je leta kasneje povedal prijatelju. Vendar so ga in prepričljivi Beli vran nam pojasni, kako in zakaj je do tega prišlo.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times
»Ples je tu predstavljen kot transcendentalna izkušnja uspeha, kot puščanje preteklosti za sabo in izumljanje nove prihodnosti. Tako kot beg Billyja Elliota iz delavskega okolja njegovega otroštva tudi prebeg Rudolfa Nurejeva vključuje krizo zvestobe družini in skupnosti. /…/ David Hare inteligentno predstavi Nurejevo mešanico poguma, ošabnosti, čustvene ranjenosti in trezne samopresoje; sovjetske oblasti mu zaman grozijo s posledicami, ki bodo doletele njegovo družino, saj je to že davno pustil za sabo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Kot plesni film /…/ Beli vran uspe v mnogih pogledih. Ljubitelji baleta si bodo oddahnili ob ugotovitvi, da se izogne prikazovanju podlih igric in poniževanj, kar je postalo tipično za filme o tej sila prefinjeni in zahtevni umetnosti. Plesalcev ne slika kot psihotičnih div, baletnih ansamblov ne kot zverinjakov zahrbtnosti in promiskuitete in baleta ne kot oblike fizičnega in psihičnega mučenja. /…/ Prizori vaj ustrezno prikažejo nepopustljivost in izčrpavajočo discipliniranost, kakor tudi uglajenost baleta, ki je v svojem bistvu fizični izraz idealnega človeškega vedenja.«
– Imogen Sara Smith, Film Comment
»Nikoli ne bo še enega Nurejeva, a Ivenko se neverjetno približa atletskosti in milini upornika, ki je revolucioniral balet s prilaščanjem dramatičnih gibov, prej povezanih le z ženskimi plesalkami. /…/ Osupljivo je, da gre za Ivenkovo prvo filmsko vlogo, saj na videz brez truda in popolnoma naturalistično posreduje baletnikov elan, zapeljivost, intelektualno radovednost, gospodovalnost, ranljivost in muhasti temperament.«
– Andrea Gronvall, Chicago Reader
»/…/ čudovit, eleganten in čudno skrivnosten film /…/, veličastna, plesa polna biografija /…/.«
– Peter Debruge, Variety
»Scenarist David Hare velik del filma gradi kot napet triler: Nurejeva imajo ves čas na očeh agenti KGB-ja, ob dolgi sekvenci na letališču pa si boste brez dvoma grizli nohte. To je film, poln malih užitkov, kot so polaroidna mehkoba fotografije, Fiennesova pritajeno uglajena vloga Nurejevega mentorja Puškina in pogled v baletne učilnice, kjer učitelji nakazujejo mehke sence korakov, ki oživijo v interpretaciji mladih plesalcev.«
– Moira Macdonald, The Seattle Times