zgodba
Vasica v protestantskem naročju severne Nemčije na predvečer prve svetovne vojne. Prebivalci se ukvarjajo pretežno s kmetijstvom in polovica jih dela za bogatega barona. Močan vpliv na vaščane, posebej na otroke in najstnike, ima strog protestantski pastor. V tej odmaknjeni skupnosti se naenkrat začnejo vrstiti nenavadne nesreče. Le kdo stoji za njimi? Ko mine čas žetve in se bliža začetek vojne, postajajo mala vaška hudodelstva vedno bolj kruta in sosedje vse manj zaupajo drug drugemu. Haneke v skrivnostni pripovedi, osredotočeni na skupino otrok in njihovih staršev, secira vaško življenje v predvojni Nemčiji, da bi pokazal, kako malo je potrebno, da človeška zloba visoko dvigne svojo glavo.
iz prve roke
»S projektom sem se ukvarjal več kot deset let. Moj glavni cilj je bil osvetliti skupino otrok, ki so bili zaznamovani z vrednotami, spremenjenimi v absolutnost, in s tem, kako jih ponotranjijo. Če načelu ali idealu, naj bo političnemu ali religioznemu, podelimo položaj absolutnega, postane nečloveški in vodi v terorizem.«
Michael Haneke, režiser in scenarist
»Haneke je resnično izjemen režiser in močno je čutiti, da sta mu domači tudi gledališka in operna režija. Prinesel nam je scenarij, ki je bil tako briljantno napisan, da nihče izmed nas, igralcev, ni imel nobenega vprašanja. Na samem snemanju pa nam je, seveda znotraj okvirov scenarija in zapisanih dialogov, pustil toliko svobode kot še nihče. Haneke ve, da mora igralcu zaupati, in prav zato je izjemen.«
Burghart Klaussner, igralec
portret avtorja
Michael Haneke se je rodil leta 1942 v Münchnu, avstrijski igralki Beatrix von Degenschild ter nemškemu režiserju in igralcu Fritzu Hanekeju. Otroštvo je preživel v spodnjeavstrijskem Wiener Neustadtu, kjer je tudi hodil na gimnazijo in leta 1962 opravil maturo. Že v srednješolskih letih so ga zanimali klasična glasba (igral je klavir), filozofija (zlasti eksistencializem) in film (navduševali so ga predvsem Fellini, Bergman, Antonioni, Bresson in novovalovci). Ker mu ni uspelo priti na igralsko šolo in ker se mu tudi želja, da bi postal koncertni pianist, ni uresničila, je na dunajski univerzi vpisal študij psihologije, filozofije in teatrologije, ki pa ga ni končal. V študijskih letih se je intenzivno ukvarjal s filmsko in literarno kritiko. Med letoma 1967 in 1970 je delal kot urednik in dramaturg televizijskih iger pri Südwestfunk Baden-Baden in napisal svoj prvi, vendar do danes še nerealiziran scenarij za film Wochenende. V Stadttheater Baden-Baden je na začetku 70. let z dramo Cele dneve v krošnjah dreves Marguerite Duras debitiral kot gledališki režiser, pozneje pa je na odre številnih uglednih gledališč (v Berlinu, Düsseldorfu, Frankfurtu, Hamburgu, Münchnu, Stuttgartu in na Dunaju) postavil dela Strindberga, Goetheja, Hebbla, Enquista, Brucknerja, Kleista in drugih. Svoj prvi televizijski film je posnel pri 32 letih, kinematografski prvenec pa 15 let pozneje. Na mednarodni festivalski sceni se je prvič pojavil leta 1984 (takrat so na Berlinalu predvajali film Kdo je bil Edgar Allan?), od premiere Sedmega kontinenta v Cannesu leta 1989 pa se redno uvršča na programe najpomembnejših filmskih festivalov po svetu in – prav tako redno – zanje prejema nagrade. Kljub številnim uspehom še naprej zavrača zvezdništvo in bulvarsko razkrivanje osebnega življenja ter ostaja izredno discipliniran in natančen režiser (na snemanja se vedno pripravi s storyboardom); slovi tudi po odličnem vodenju igralcev – tako profesionalcev kot naturščikov in otrok. Na prelomu 20. stoletja se je za nekaj let preselil v Francijo, zdaj pa spet živi v Avstriji. Ob snemanju filmov se od leta 2002 posveča tudi poučevanju (je profesor za režijo na dunajski filmski akademiji), leta 2006 pa se je preizkusil tudi v operi (v Parizu je na oder postavil Mozartovega Don Juana). Michael Haneke – do velikega preboja z Učiteljico klavirja (2001) bolj ali manj zgolj v cinefilskih krogih znan in slavljen enfant terrible avstrijske kinematografije, danes pa tudi med širšim občinstvom in mednarodno uveljavljen, s številnimi najuglednejšimi priznanji odlikovan režiser in scenarist – je od leta 1974 do danes z 20 igranimi televizijskimi in kinematografskimi celovečerci ter enim eksperimentalnim televizijskim celovečercem, ki jih je – večinoma v avstrijski, nemški in/ali francoski (ko)produkciji – posnel po lastnih scenarijih ali literarnih predlogah, ustvaril enega najtehtnejših in najbolj družbeno angažiranih opusov sodobnega časa, ki je tako v vsebinskem kot formalnem pogledu zelo celovit in avtorsko prepoznaven. (iz Opus Michaela Hanekeja, Anja Naglič, KINO! 8/9 2009)
kritike
»Nasilje je osrednja tema tudi v Hanekejevem najnovejšem (edinem v celoti črno-belem) delu Beli trak s pomenljivim podnaslovom Eine deutsche Kindergeschichte (Nemška zgodba za otroke oziroma Zgodba o nemških otrocih). Ta skrivnostno-srhljiva zgodovinska drama je tako rekoč raziskava o ‘izvoru zla’ oziroma mehanizmih nastanka nasilja in njegovega prenašanja iz generacije v generacijo, v njej pa spremljamo dogajanje v protestantski vasi na severu Nemčije v letu pred izbruhom prve svetovne vojne. /…/ Beli trak pokaže, kam lahko pripeljejo mehanizmi s skrajno represivnim vzgojnim in družbenim redom zaznamovane ter človečne empatije oropane avtoritarne skupnosti, in ko se zavemo, da v filmu predstavljeni ‘izvor zla’ ne tiči zgolj v oblastniškem in vrednostnem sistemu fevdalno urejenega protestantskega okolja z začetka 20. stoletja, temveč v vsakršnem represivno-avtoritarnem religioznem in političnem sistemu, ki ljudi vztrajno zatira, ponižuje, kaznuje, jim vceplja občutke krivde, jim grozi ter s tem v njih podžiga sadistično-perverzno vedenje in avtoritarno kolektivno zavest, zgodba filma postane nadvse aktualna.«
Anja Naglič, KINO!
»/…/ z novim filmom – Belim trakom, sicer zlato palmo letošnjega Cannesa – pa prihaja tudi Michael Haneke, avstrijski auteur (in provocateur), ki je znal vedno šokirati in ki je avstrijski podalpski kič prepredel s pošastmi, med katerimi bi se Herr Fritzl počutil kot doma, toda v Belem traku šoki ne prihajajo od zunaj, ampak od znotraj, iz ljudi in medčloveških vezi, iz načina, kako ljudje organizirajo odnose, konsenz in represijo. Fašizem ni nekaj, kar v nemško vas, v kateri se dogaja film, pride od zunaj, iz Berlina ali pa Mein Kampfa, ampak nekaj, kar je že v njih. In Haneke, nova vest Evrope, je vedno najboljši, ko kaže, kako iz človeka skoči pošast. Njegovi filmi izgledajo kot vprašanja, ki ne potrebujejo odgovorov – in kot odgovori, za katera ni vprašanj. /…/ Haneke ni le kanoniziran, ampak tudi kontroverzen. In od festivalskih filmov vsi pričakujejo, da prikazujejo kontroverzne, nelagodne, transgresivne filme. Beli trak je tak.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Haneke je filmar v toliko, v kolikor je tudi strateg; je prej pedagog kot vizionar. Beli trak je zagotovo najlepši film, kar jih je posnel – gre za neke vrste zmagoslavno mojstrovino.«
J. Hoberman, The Village Voice