Film Poživaljenje je navdihujoče sodelovanje med režiserjema Petrom Mettlerjem in Emmo Davie ter radikalnim piscem in filozofom Davidom Abramom. Je vztrajno in poglobljeno avdiovizualno iskanje, utiranje poti tja, kjer se srečajo ljudje in živali, kjer izostrimo čute, postanemo del tako imenovanega naravnega sveta, ki nas vseskozi nagovarja in spodbuja k razmisleku, kaj pravzaprav pomeni naseljevati naše živalsko telo. Ali kot pravi Abram: »Človeški smo samo tedaj, kadar smo v stiku in sproščeni s tistim, kar ni človeško.«
»Upal bi si reči, da je Peter Mettler eden tistih filmskih ustvarjalcev, ki ga zaradi tega ali onega razloga poznajo resnično mnogi (no, vsaj slišali so zanj), zares prepoznajo pa nasprotno le sila redki. V skoraj štirih desetletjih svoje filmske kariere je namreč ustvaril divje raznolik in čudovito raznovrsten opus, ki je ne nazadnje tudi količinsko impozanten. Te ne takoj in neposredno razvidne značilnosti njegovih del se v pravi razsežnosti zavemo šele takrat, ko na Mettlerjev opus pogledamo skozi prizmo njegove morda celo ključne in prelomne odločitve: da v imenu popolne ustvarjalne svobode skozi vso kariero brezkompromisno vztraja pri delovanju zunaj institucionalnih produkcijskih okvirjev. Zavestno se je torej odločil za realno težje, bolj nepredvidljive in zahtevnejše produkcijske pogoje. In ko se, upoštevajoč to spoznanje, znova obrnemo k celoti njegovih stvaritev, bomo v njej nenadoma ugledali nekaj, česar ob danih dejstvih in védenjih tam resnično ne bi pričakovali: osupnila nas bo namreč kontinuiteta, s katero je Mettler ustvarjal kljub ne najbolj naklonjenim produkcijskim pogojem, ter njegova skoraj stahanovska učinkovitost pri realizaciji, udejanjanju lastnih idej in vizij.
Očitno je torej, da v njegovem ustvarjalnem procesu produkcijski pogoji še zdaleč nimajo tako odločujoče vloge kot pri nekaterih drugih. Zato ne preseneča, da se jim je tako zlahka in na videz kar nepovratno odrekel. Navsezadnje mu je ta ‘izguba’ podarila ključno in temeljno sestavino ustvarjalnega procesa ter mu omogočila izpolniti edini absolutno nespregledljivi pogoj njegovega ustvarjanja: delovati pod pogoji in v duhu absolutne ustvarjalne svobode, ki jo omogoči prav izbris vseh zunanjih zahtev, pričakovanj in imperativov, teh rednih spremljevalcev ustvarjanja v okvirih institucionalne produkcije.
Posredne in neposredne posledice te Mettlerjeve odločitve, pravzaprav skoraj manifestne opredelitve za delovanje v pogojih popolne ustvarjalne svobode, so vidne v vseh porah njegovega opusa in v vsaki posamezni stvaritvi, na vseh ravneh in v vseh fazah ustvarjalnega procesa, pa tudi v številnih plasteh njegovega intimnega odnosa s filmom ter razmišljanj o samem mediju in njegovih izraznih sredstvih. /…/
Če vas izziv drugačnosti in ustvarjalnosti, utemeljene na spoznanju o nujnosti preseganja vseh in vsakršnih mej, razmejitev ali delitev, vznemirja in zapeljuje, srečanja z Mettlerjem vsekakor ne gre zamuditi.«
– Denis Valič (iz: »Peter Mettler: radikalizirani cineast, pravzaprav terorist«, Kinotečnik)