zgodba
Celovečerni dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbo o trpki in boleči usodi ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno in po njej. Prikazuje jo tako na kolektivni ravni kakor skozi primere posameznikov.
V žanru drame in ‘cestnega filma’ nas na pot spominov odpelje prof. dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov – ukradenih otrok. Z njim in še nekaterimi ukradenimi otroki, ženskami in moškimi obiskujemo postaje njihovega vojnega otroštva brez staršev. Od zbirnega in razločevalnega centra v slovenskem Celju preko prehodnega taborišča Frohnleiten v Avstriji do nemških taborišč Eisenstein (danes Železná Ruda na Češkem), Saldenburg, Neustift, Himmelberg, Seligenporten, Mainburg in Kastl na Bavarskem. Zgodbe ukradenih otrok nas zapeljejo tudi v Neumarkt, Nürnberg in zloglasni Auschwitz, v katerem so umirale njihove matere. Ob Celju je še nekaj prizorov posnetih v Sloveniji, na domači zemlji, na katero so zaradi svoje in družinske tragedije še posebej navezani.
Na lokacijah nekdanjih otroških taborišč v Nemčiji se ukradeni otroci srečujejo z nemškimi župani, lokalnimi zgodovinarji in redkimi pričami. Po sedmih desetletjih pride do soočenja nekdanjih ‘banditenkinder’ in ‘deutschekinder’ – z ideologijo nacizma zaznamovanih slovenskih in nemških otrok, žrtev in pričevalcev druge svetovne vojne, danes ostarelih mož in žena sredi Evrope 21. stoletja. Kesanje in odpuščanje. Zamolčano in težko izgovorjeno. Pogled v oči in stisk roke. Za spomin in v opomin.
izjave
»Najprej mi dovolite, da Vam v osebnem imenu in v imeni Taboriščnega odbora Ravensbruck – Auschwitz izrečem iskreno zahvalo in spoštljiv poklon za zavzeto angažiranost, ves trud in znanje, ki ste ga na tako samosvojsko značilen način vtkali v Vaš novi film – Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci.
Časovna distanca bo nazorno prikazala, kako pomembno poslanstvo sporoča in vsebuje vaše najnovejše delo.
Kot sina partizanke in interniranke v Ravensbruck, se me je ogled vašega filma “dotaknil” na prav poseben način. Že kar nekaj let se angažirano zavzemam za ponosno ohranjanje spomina in vrednot , ki nam jih odhajajoča generacija taboriščnic, taboriščnikov in ukradenih otrok mlajši generaciji v domovini in zamejstvu na neposreden način želi predati tradicijo in negovanje dediščine, ki jo je domoljubno in neizmerno hrabro udejanila v ponosen spomin in opomin, da se te grozote nikoli ne ponovijo. Pretresljivi portreti slovenskih ukradenih otrok in njihovih usod so vsekakor posebno hrabro in domoljubno poglavje v ohranjanju naše samobitnosti. Zavedanje, da pripadamo narodu majhnemu po številu, velikemu po dejanjih. Da je uporništvo in domoljubje zapisano v naših genih, saj samo tako uspevamo na tem ozemlju med velikimi sosedami ohranjati svojo identiteto in svojo bit. Ukradeni otroci in njihovi “nasledniki” Vam bomo trajno hvaležni za vaš izviren zapis junaških časov in usod, ki bodo v narodni zakladnici slovenske samobitnosti in domoljubja trajni biser našega obstoja.«
– Matjaž Špat, predsednik Taboriščnega odbora Ravensbruck – Auschwitz
»Dokumentarni film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci je celovit prikaz maščevanja okupatorja nad domoljubi. Ohranja spomin otrok – taboriščnikov na dogodke in je opomin, da se grozote, ki z nami tonejo v pozabo ne bi ponovile.«
– prof.dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok
»Dokumentarni film me je zelo pretresel in me postavil v leto 1941. Bil sem takrat star 11 let in se dobro spominjam, ko so našo družino, mamo, sestro, brata in mene, brez očeta, ki je že bil v zapornik v taborišču, Nemci v Mariboru, pozvali na zaslišanje. Po zaslišanju so nam otrokom premerili glave in nas fotografirali. Imel sem srečo, da smo po dvomesečnem bivanju v taborišču uspeli z mamo pobegniti iz Maribora.
Pričevanja v filmu so pretresljiva. Skrajni čas je, da se te človeške grozote, kot opomin, predstavijo javnosti in mlajšim generacijam v Evropi. Iskrene čestitke ustvarjalcem filma za pogum in obsežen dokumentarni prikaz tragičnih dogodkov med drugo svetovno vojno.«
– Ljubo Struna, prejemnik Nagrade Metod Badjura za življenjsko delo
»Film se me je globoko dotaknil. Usoda tako velikega števila ukradenih otrok mi osebno ni bila poznana. Mnogi izmed njih so se vse svoje življenje borili s tem, da jim je bila ukradena tako njihova družina kot tudi njihova lastna zgodovina in identiteta. Film je njihovo zgodbo dokumentiral na pretresljiv in pošten način in jim podaril del njihove zgodovine in identitete in s tem miru.
Name je naredil velik vtis tudi način, kako sta v filmu prikazana pogum do življenja in povezanost otrok v času krize. Občudujem tudi to, kako so se otroci kasneje uspeli vključiti v povojno življenje v Sloveniji in da so zmožni odpuščanja.
Ostaja pa tudi opomin za prihodnost, da zaslepljenost, skušnjava in neverjetne grozote nacistične vladavine ne bodo pozabljene. Žrtve nas opominjajo in spominjajo na to, da moramo ostati pozorni in v Evropi sodelovati v tesnem prijateljstvu, da bi ohranili mir in svobodo.«
– Izjava nemške veleposlanice dr. Anne Printz o filmu po premieri v Cankrajevem domu
»Neizprosna moč ideologij in kolektivnega uma
Novi dokumentarni film Maje Weiss »Slovenskemu narodu ukradeni otroci« (»Banditenkindern«), na noben način ne drami novega sovraštva med žrtvami in glavnimi akterji zadnje svetovne vojne. Ni še en poskus razdvajanja in okoriščanja z najbolj primitivnimi strastmi v množicah. Ampak povsem nasprotno – vsem na vseh straneh, okopih in barikadah lahko natančno vzbuja občutek, vest in zavest, kaj je najbolj narobe in česa se moramo vsi ves čas najbolj paziti, da se nikoli več ne bo ponovilo.
To je film proti temu, kar se v resnici vsem poskusom nasprotovanja navkljub že ponavlja in dogaja in je že tukaj in večina ljudi ne prepoznava, saj je volk zdaj preoblečen v najbolj nedolžno kožo.
To kar tukaj in zdaj napada, kolonizira, iztreblja in spreminja identiteto za interese gospodarjev vojn, v resnici ni bilo zmagano z uradnim koncem druge svetovne vojne, ampak se je samo potuhnilo v tako imenovani tretji svet, koder se svetovne vojne niso nikoli končale in smo jim nekateri, ki nam je mar lahko ves ta čas priče kako se širijo in vračajo tudi nazaj k nam.
To kar je najbolj grozno je, da tokrat ne podlega polovica, ampak večina tako imenovanega civiliziranega sveta.
Prosim, prosim zbudite se!«
– Tomo Križnar