zgodba
Marieme je plaha šestnajstletnica, ki živi v predmestju Pariza. V šoli ji ne gre, doma jo terorizira starejši brat in v družbi vladajo fantovska pravila. Povsem drugačno življenje pa se začne, ko sreča tri dekleta iz soseščine. Te plešejo, se pretepajo, govorijo glasno ter se smejijo vsemu in vsakomur. Marieme spremeni ime, zamenja slog oblačenja, pusti šolo ter se pridruži druščini v upanju, da bo končno našla svobodo in prevzela nadzor nad svojim življenjem.
Režiserka Vodnih lilij in Pobalinke v svojem najnovejšem filmu znova sledi odraščajočemu dekletu, ki išče svojo identiteto, razpeta med lastnimi željami in pričakovanji družbe. Otvoritveni film sekcije Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu.
iz prve roke
»Projekt so navdihnili liki. Tista dekleta, ki sem jih srečevala v bližini nakupovalnega središča Les Halles, v metroju, na postaji Gare du Nord. Vedno v skupini, glasne, živahne, plešoče. /…/ Navduševali so me njihova energija, skupinska dinamika, slog in način oblačenja. /…/ Poleg tega so bile utelešenje vsega, kar me kot filmsko ustvarjalko zanima: oblikovanje ženske identitete pod pritiski in omejitvami družbe, afirmacija želj, poigravanje z identiteto … Želela sem nadaljevati s svojim raziskovanjem vprašanj mladosti in odraščanja /…/, a tokrat sem si zamislila epsko pripoved z zelo romanesknim potovanjem, zgrajeno okoli klasičnega zapleta: mlado dekle, ki hoče živeti svoje življenje, odkriti, kdo je in česa si želi, ter se osvoboditi nadzora svoje družine in okolice. To spominja na Jane Austen, a zgodbo sem hotela umestiti v zelo sodobno okolje in vpeljati zelo sodobno junakinjo; romantični junakinji sem hotela dati novo identiteto in ji nadeti nov obraz.«
– Céline Sciamma
portret avtorice
Céline Sciamma se je rodila leta 1978 v pariškem predmestju Cergy-Pontoise. Na univerzi Nanterre je magistrirala iz francoske književnosti, na filmski šoli La Fémis pa diplomirala iz scenaristike. Na mednarodno filmsko prizorišče se je prebila že s prvencem Vodne lilije (Naissance des pieuvres, 2006), intimno lirično pripovedjo o treh najstniških dekletih, ki svojo prvo ljubezen doživljajo na zelo različne načine. Film, ki je bil premierno prikazan v sklopu Posebni pogled na festivalu v Cannesu, je med drugim prejel prestižno priznanje Louis Delluc in tri nominacije za nagrado cezar. Sledila je Pobalinka (Tomboy, 2011), še ena tenkočutna pripoved o tegobah odraščanja in vprašanju spolne identitete, tokrat s perspektive desetletne deklice. Film je odprl sekcijo Panorama Berlinskega filmskega festivala in požel navdušenje tako pri kritikih kot pri občinstvu. Banda punc je avtoričin tretji celovečerec.
kritike
»Film prinaša srce parajoča, a energična nastopa Karidje Touré in Asse Sylla, vizualno je čudovit, v dekletih vidi gonilno silo prihodnosti, se ne boji iskati čustvenih vrhuncev v pop kulturi /…/ in je skorajda popoln. Rihannine pesmi Diamonds nikoli ne boste videli uporabljene na učinkovitejši način.«
– Nick James, Sight & Sound
»Ta veseli in boleči, brutalni in nežni film je pravi čudež.«
– Isabelle Danel, Première
»Banda punc je eden najboljših filmov o odraščanju zadnjih let. /…/ Če je Céline Sciamma v prejšnjih filmih opisovala like, ki premagajo svoje težave z vztrajnostjo, jim da v Bandi punc priložnost, da se resnično izživijo. Napet in zelo privlačen rezultat potrjuje režiserkino mojstrsko obvladovanje dram o odraščanju, žanra, ki je vse prepogosto zreduciran na svoje najpreprostejše sestavine.«
– Eric Kohn, Indiewire
»Film Céline Sciamma je neprestano v gibanju. Z organsko mizansceno in kamero, ki se čim bolj približuje telesom, se filmarka loteva adolescence kot le malokdo od njenih sodobnikov.«
– Franck Garbarz, Positif
»Medtem ko Sovraštvo (La Haine) poganjata surovost in nasilje, je Banda punc razmišljujoč in mnogo intimnejši portret likov, katerih žilavost ne izključuje ranljivosti, humorja in celo nežnosti. O urbanem življenju in omejenih možnostih, ki jih prinaša, je bilo posnetih že nešteto filmov, pa vendar se zdi pogled Céline Sciamma povsem svež. /…/ Banda punc prikaže bridko realnost likov, ne da bi se pri tem odrekla lahkotnemu pristopu, sočutju ali upanju.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Režiserkina senzibilnost in njen občutek za človeškost ji omogočita, da z velikim smislom za podrobnosti in s čudovito preprostostjo prikaže vsakdanje življenje in vzdušje predmestja, pri čemer delo napolni s trenutki čiste filmske moči, izvirajoče iz eksplozivne energije štirih protagonistk /…/, ob vsem tem pa subtilno postreže z globljim sporočilom o dandanašnji Franciji. Filmarka, ki je postala strokovnjakinja za portretiranje žensk in mladine, poleg tega poskrbi za odličen prikaz dinamične mizanscene: svojim protagonistkam je ves čas za petami, raje kot pretenciozno teatraličnost pa izbere diskretno učinkovitost, ki igralkam omogoči, da zasijejo v polni luči. Štiri igralke so resnična odkritja in o njih bomo gotovo še veliko slišali.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Céline Sciamma se tako kot pri Vodnih lilijah in Pobalinki izogne plehki antropološki raziskavi in ponudi vitalno, neobsojajočo študijo značajev.«
– Peter Debruge, Variety
»/…/ z nadaljevanjem in hkrati poglabljanjem svojega avtorskega opusa /…/ Sciamma dokazuje, da jo lahko upravičeno štejemo med najobetavnejše evropske avtorje.«
– Tina Poglajen, Ekran
»Céline Sciamma in njeni sodelavci so ustvarili čudovito in prelomno delo, ki ga odlikujejo elegantna fotografija, brezhibni nastopi, izjemen elektro in hip-hop soundtrack ter tu in tam igrivi ton.«
– Mednarodni filmski festival v Torontu
»Banda punc zaradi umeščenosti v trdi prostor predmestnega blokovskega naselja morda na prvi pogled deluje nekoliko stereotipno, a v resnici je režiserki z odlično ekipo neizumetničenih in boleče iskrenih mladih igralk uspelo posneti pretresljivo in predvsem resnično zgodbo nekega odraščanja. Zgodbo, ki jo je tako ali drugače moral izkusiti vsakdo izmed nas.«
– Gaja Pöschl, RA ARS
»Če hoče preživeti, se mora integrirati, toda od družbe, ki segregira na osnovi spola, rase in razreda, je ostalo tako malo, da se lahko integrira le v bando, v žalostni trop, ki pa kaže več življenja in sle po eksperimentiranju kot to, kar je ostalo od družbe. Da vtem izkazovanju “presežka” življenja pretiravajo, ne preseneča: pri golem življenju jih namreč ohranjajo le girl power, feministična solidarnost, nenehno igranje vlog, kul glamur in Rihanna.« ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Neposreden film brez pretenzij po veličini ali razbijanju četrte stene.«
– Igor Harb, Vikend