zgodba
Kriminalka, posneta po resničnih dogodkih, razkriva ozadje enega najbolj nenavadnih, kontroverznih in uradno še vedno nepojasnjenih bančnih ropov vseh časov v Združenem kraljestvu.
Septembra 1971 so tatovi izkopali predor pod londonsko ulico Baker, vdrli v podzemni sef tamkajšnje banke in izpraznili na tisoče zasebnih predalov z nakitom in gotovino v skupni vrednosti več milijonov funtov. Nobena dragocenost ni bila nikoli najdena in vrnjena lastnikom. Nihče ni bil aretiran. Nezaslišan bančni rop je nekaj dni polnil naslovnice londonskih časopisov, potem pa je po zaslugi nevsakdanje odredbe britanske vlade nenadoma vse potihnilo. Do danes.
Bančni rop naposled razkriva, kaj se je v resnici skrivalo v sefih. Labirintna zgodba poleg drznega ropa vključuje umore, korupcijo na najvišji ravni in seksualni škandal, v katerega je vpletena sama kraljevska družina.
Bančni rop je zgodba o bančnem ropu, v kateri so roparji še najbolj nedolžni. Cinefilska poslastica med drugim obuja spomine na nekoč popularen žanr (spodletelih) bančnih ropov in predstavlja eleganten poklon trdim kriminalkam sedemdesetih.
zanimivosti
Ena izmed centralnih figur filma, okrog katere (in zaradi katere) se vrti vsa zamotana štorija, je resnični lik Michaela de Freitasa, črnskega aktivista s partizanskim imenom Michael X, ki si ga je nadel po ameriškem vzorniku Malcolmu X. Za razliko od svoje radikalne in radikalno pravičniške ameriške matrice pa je bil londonski Michael X zgolj radikalna zmes samooklicanega črnskega revolucionarja, zvodnika, preprodajalca mamil, izsiljevalca in uličnega pretepača, prijatelja filmskih in glasbenih zvezd, nenazadnje tudi ultimativnih mokrih sanj mladih britanskih salonskih aktivistk. Njegova vloga v zmešnjavi bančnega ropa, ki ga popisuje film, je uradno še vedno nepojasnjena in obstoječa dokumentacija o tem zapečatena, dejstvo pa je, da je Michael X leta 1975 visel zaradi umora, povezanega s tem bančnim ropom.
Bančni rop je v Veliki Britaniji kmalu zaslovel pod imenom »walkie-talkie rop«, saj se je med praznjenjem sefov pripetil nevsakdanji incident. Roparji pod zemljo so imeli na strehi stolpnice pred banko pomagača, ki jih je po radijski zvezi obveščal o stanju nočne ulice, da ne bi zločina slučajno zmotila kakšna policijska patrulja. Zvezo med roparji je po naključju prestregel nek londonski radio amater in o tem seveda nemudoma obvestil policijo, vendar se je ta kmalu znašla v silni zagati: dobesedno pred njihovimi nosovi in ušesi se je dogajal rop stoletja, nemogoče pa je bilo natančno locirati ogroženo banko, saj se je v londonskem premeru desetih milj, kolikor so nesli radijski valovi, nahajalo na stotine bank.
portret režiserja
Roger Donaldson se leta 1945 rodi v Avstraliji in se leta 1965 preseli na Novo Zelandijo, kjer odpre majhno fotografsko delavnico. Ljubezen do fotografije ga pripelje do ljubezni do filma in za novozelandsko televizijo kmalu režira televizijsko nadaljevanko Winners and Losers. Leta 1977 posname svoj kinematografski prvenec Sleeping Dogs, ki je obenem prvi novozelandski film po petnajstih letih. Vzpodbujen z njegovim uspehom Donaldson lobira pri novozelandski vladi, ki leta 1978 ustanovi filmski sklad in tako vzpostavi temelje filmske produkcije v državi. Nova Zelandija za Donaldsona kmalu postane premajhna; odzove se povabilu Hollywooda in leta 1984 posname svoj prvi ameriški film The Bounty, v katerem nastopita Mel Gibson in Anthony Hopkins. Film je sprejet v uradni program festivala v Cannesu in nominiran za zlato palmo, kar se Donaldsonu kasneje ne bo več zgodilo. Preusmeri se namreč v bolj komercialne vode in za velike studie zrežira kopico uspešnic, med katerimi se med drugim nahajajo danes kultni neo-noir triler Brez izhoda (No Way Out, 1987) s Kevinom Costnerjem, legendarni Koktejl (Cocktail, 1988) s Tomom Cruiseom, mračne Bele peščine (White Sands, 1992) z Willemom Dafoejem, priredba Peckinpahove klasike Pobeg (1994) z Alecom Baldwinom in Kim Basinger ter ambiciozen politični triler o kubanski raketni krizi Trinajst dni (Thirteen Days, 2000). V domačih kinematografih smo nazadnje lahko gledali njegov nenavaden biografski film Lovec na rekorde: legenda o motorju (The World’s Fastest Indian, 2005) z Anthonyem Hopkinsom v naslovni vlogi. Bančni rop lahko razumemo tudi kot režiserjev povratek v bolj intimno okolje neodvisne produkcije, manjših proračunov in posledično večje ustvarjalne svobode.
portret igralcev
Jason Statham, ki s svojo karizmo na plečih prenaša dobršen del filma Bančni rop, je kariero igralca začel povsem naključno. Preden je začel koketirati z velikimi platni, je bil eden najboljših britanskih plavalcev, ki je na svetovni lestvici kotiral na prestižnem dvanajstem mestu. Med treningom ga je opazila snemalna ekipa, ki je iskala nove obraze in telesa za različne reklame. Med snemanjem reklame za neko podjetje je Statham spoznal lastnika podjetja, ki je bil po naključju tudi eden izmed producentov filma Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki (Lock, Stock and Two Smoking Barrels, Guy Ritchie, 1998). Producent je Stathama seznanil z nadobudnim režiserjem, ki je v plavalcu nemudoma prepoznal neizkoriščen dramski potencial ter ga zasedel v eno ključnih vlog bodoče uspešnice. Statham naslednjič zaigra čez dve leti v novi Ritchiejevi uspešnici Pljuni in jo stisni (Snatch, 2000), takoj zatem pa začnejo prestižne ponudbe kar deževati. Stathama tako kmalu režira legendarni John Carpenter v podcenjeni znanstvenofantastični srhljivki Duhovi Marsa (Ghosts of Mars, 2001), v še enem znanstvenofantastičnem trilerju Edini (The One, James Wong, 2001) zaigra skupaj z Jetom Lijem, njegova usoda globalnega modernega akcijskega junaka pa je dokončno zapečatena, ko mu Luc Besson ponudi naslovno vlogo v kinetičnem Prenašalcu (The Transporter, Corey Yuen, 2002), ki mu do danes sledita še dve nadaljevanji. Vrsta kritikov in oboževalcev postavnega igralca se med tem ves čas pritožuje, da prav noben izmed filmov, v katerih v dobro desetletje trajajoči karieri nastopi Statham, zares ne izkoristi vseh potencialov zvezdnika – poleg izjemne psihofizične kondicije, ki jo razkazuje v svojih akcijskih eskapadah, je ta namreč tudi preprosto dober igralec, kar je pokazal v svojih prvih dveh filmih. Bančni rop je naposled spet film, v katerem bolj kot posebni učinki in dramatični akcijski prizori do izraza prihaja Stathamov igralski talent, predvsem psihološka sposobnost obvladovanja prostora, ki spominja na pritajeno mešanico agresivnosti in inteligence, kakršna je zaznamovala hladnokrvne in od življenja večje junake roparskih filmov sedemdesetih, obdobju, ki se mu Bančni rop obenem priklanja, ga citira in parodira.
Stathamovi karizmi v filmu nadvse uspešno kljubuje bivši fotomodel Saffron Burrows, angleška igralka, rojena v družino zagrizenih socialistov, ki si je kot najstnica denar služila s prodajanjem lokalnega socialističnega glasila, danes pa v skladu s svojimi političnimi prepričanji prijateljuje s Ségolène Royal. Saffron Burrows je v svet filma stopila skozi velika vrata, z vlogo v danes klasičnem političnem filmu V imenu očeta (In the Name of the Father, 1993) Jima Sheridana, skrben izbor vlog pa je zaznamoval tudi njeno nadaljnjo kariero. Tako še najbolj slovi po odmevnih nastopih v dveh drznih filmih Mikea Figgisa: Gospodična Julie (Miss Julie, 1999) in Časovna koda (Timecode, 2000), na nepozaben način je upodobila Klimtovo muzo v biografskem filmu Klimt (2006) velikega avtorja Raoula Ruiza, pogosto pa nastopa tudi na odrskih deskah.
iz prve roke
»Privlačila me je ideja, da imam opravka z resnično zgodbo in s kopico izredno zanimivih dejstev o tem bančnem ropu. Prav tako se mi je zdelo sijajno, da po več kot dvajsetih letih spet snemam v Angliji. Ena izmed čudovitih reči, povezanih s tem, je fantastičen razpon resnično dobrih, talentiranih igralcev, ki so na razpolago v Angliji, zato je bilo izbiranje igralcev čisti užitek. Zame so filmi vedno tesno vezani na to, kdo nastopa v njih. /…/ Mislim, da je Jason Statham izredno karizmatičen igralec, ki se je preizkusil že v vseh vrstah filmov. Težko je natančno opredeliti, kaj je tisto, kar iz igralca naredi zvezdo; sam mislim, da je to Stathamova izredna karizma. Sam ga resnično vidim kot britansko verzijo Stevea McQueena – obdarjen je z neko posebno, zamišljeno kvaliteto. Iz malega je sposoben ustvariti veliko. Ima odličen glas. Vse te stvari ga napravljajo unikatnega – podoben ni nikomur, ki se danes sprehaja čez velika platna. /…/ Zdelo se mi je, da bomo skupaj ustvarili zanimiv film, ki bo vseboval več različnih pogledov. Uživam v preiskovanju motivov za delovanje neke družbe in tokrat so me zanimala dejstva, zgodovinska dejstva o nekem specifičnem časovnem obdobju in politiki, ki ga je zaznamovala. /…/ Osebno obožujem raziskovanje, v tem se znam resnično izgubiti. Za film sem se pripravljal tako, da sem prebiral vse takratne časopise, se zakopal v nacionalne arhive in izbrskal kopico podatkov, ki so ležali v temi vse od leta 1971.«
– Roger Donaldson, režiser
»Bančni ropi v sodobnih filmih so vsi odvisni od visoke tehnologije, roparji vdirajo v računalnike, da bi sesuli varnostne sisteme, to pa je staromoden rop – opravka imamo s cepini in lopatami, s kopanjem pod zemljo, z razstreljevanjem zidov in odpiranjem škatel z železnimi palicami!«
– Inan La Frenais, scenarist
»K sreči vloga v tem filmu ni bila ena tistih, kjer bi moral izvajati vsakovrstne vragolije in se iti kaskaderja. Pištolo v roki sem zamenjal s kozarcem piva. Film ni pretirano akcijski, ni podoben raznoraznim visenjem iz helikopterjev in podobnim neumnostim, za kakršne so me nekoč plačevali. Gre za sofisticiran triler, začinjen z nekaj akcije. V filmu me boste sicer lahko videli, kako zaviham rokave, vendar to storim iz pravih razlogov. Vse v filmu je upravičeno, vsaka akcija ima svoj motiv. Prepričan sem, da bodo ljudje ta film oboževali.«
– Jason Statham, igralec
kritike
»Jason Statham /…/ je kariero /…/ začel v hard-boiled kriminalkah Guya Ritchieja /…/, tako da se zdaj, v Bančnem ropu, posnetem po resničnih dogodkih, ki so ogrozili britansko nacionalno varnost (imena so spremenili, ‘da bi zaščitili krive’), relativno udobno in kredibilno vrača domov, v londonsko podzemlje z začetka sedemdesetih, ko male ribe, ‘pogrešljive kot pasji drek’, nehote zaigrajo v premočni ligi. Mali rop jih potegne v žrelo zgodovine – kompleksne, napete, intrigantne, zarotniške, stresne, morilske, hladnokrvne, cinične, mizantropske in polne makiavelističnih detajlov, ki jih presegajo. Toda ne le njih, ampak tudi tiste, ki so zgodovino naročili – kot jed, ki najbolj tekne hladna.« ZA +.
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film se razpleta s hitrostjo ekspresnega vlaka, utelesi etos šestdesetih v trenutku, ko je ta povsem podivjal, in ponuja kopico umazane, subverzivne zabave.«
– Philip French, The Observer
»Režiser Roger Donaldson drži suspenz na vrhuncu od začetka do konca filma, ko boste hoteli vedeti še več o ropu, ki je dobesedno pretresel imperij.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Kar je najbolj prekleto pomembno in čas je že bil, da se to končno zgodi: Bančni rop je prvi spodoben film Jasona Stathama vse od časov, ko je ta razgrajal po zgodnjih roparskih filmih Guyja Ritchieja. /…/ Po pravici povedano je ob tem najnovejšem filmu Rogerja Donaldsona Oceanovih enajst videti kot dokumentarec bratov Maysles.«
– Robert Wilonsky, The Village Voice
»Zapletena teorija zarote, ki obdaja bančni rop, je naravnost fantastična.«
– J.R. Jones, Chicago Reader