zgodba
Ko babici Amah postavijo diagnozo neozdravljive bolezni, mladi M zasluti priložnost: v upanju, da bo njegova predanost nagrajena, prevzame skrb zanjo. Toda izkaže se, da starke ne bo tako lahko zadovoljiti. Za nameček M ni edini, ki se poteguje za njeno dediščino. Čas pa se izteka …
iz prve roke
»Moj odnos z babico je precej podoben tistemu v filmu. Imava podobno kemijo. Zelo sva si blizu, saj me je vzgojila in sem z njo preživel večino otroštva. Ko sem začel delati, sem jo videval vse manj in nazadnje sem se odselil. Nato se več let nisva videla. Med pisanjem scenarija za ta film pa sem se odločil preseliti nazaj, da bi bolje spoznal njen način življenja. Postavljal sem ji veliko vprašanj in sčasoma je ugotovila, da nameravam o njej posneti film. /…/ Želel sem, da bi Babičin vnuk odražal izkušnje družine, v kateri sem odraščal. Zasnoval sem ga tako, da bi ljudje lahko pobrali koščke zgodbe in jih povezali z lastnim življenjem. /…/ Gledalec bi moral imeti občutek, da je film njegov in ne moj. /…/ Zdi se mi, da živimo v zelo čudnem obdobju, predvsem v smislu prehoda iz razširjene v nuklearno družino. Mnogi so pozabili, kako je živeti v veliki družini; tisti občutek, ko vse generacije bivajo v isti hiši, pod isto streho. /…/ Morda je naš film prišel v pravem trenutku, da ljudi spomni te preteklosti. Gre za poziv k vrnitvi v tiste čase. /…/ Ljudje so mi povedali, da je naš film ozdravil njihovo družino in zacelil njihova srca. /…/ Presenetilo me je, kako je ljudi spodbudil, da več časa preživijo s starejšimi. Opazil sem, da veliko mladih na Tajskem zdaj svoje stare starše vodi ven, ne le v kino, ampak tudi v restavracije in drugam. /…/ Kot gledalec nočem gledati filmov, ki bi me spravili v slabo voljo. Iz kina želim stopiti z občutkom upanja in veselja do življenja. Naj bo zgodba še tako tragična, je v njej vedno mogoče najti humor.«
– Pat Boonnitipat
kritike
»Ni težko razumeti, zakaj je film dosegel tak uspeh. /…/ Viralni trend objavljanja videoposnetkov, na katerih gledalci ob odhodu iz dvorane točijo solze, je nedvomno pripomogel. Toda pomembnejši sta morda pronicljivost in naklonjenost, s katerima scenarij Thodsapona Thiptinnakorna in Pata Boonnitipata ujame družinsko dinamiko: zapleteno in nepopolno, a zakoreninjeno v občutku medgeneracijske ljubezni in odgovornosti /…/. V filmu je ta dinamika morda izrazito azijska, a osnovni mehanizmi zapleta so dovolj univerzalni, da bodo nagovorili gledalce povsod po svetu.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Ganljiv, smešen … oglejte si ga pred neizogibno hollywoodsko priredbo! /…/ Sentimentalni, a nikoli osladni film poleg čudovito kalibriranih igralskih nastopov in spretnega uravnavanja težavnega tona pove tudi nekaj resničnega in prepoznavnega o vseh zapletenih odzivih, ki jih lahko sproži skorajšnja smrt družinskega člana /…/. Če parafraziramo nasvet, ki ga M prejme od sestrične Mui: vsak trenutek, ki ga namenimo ljubljeni osebi, je dobro porabljen trenutek.«
– Josh Slater-Williams, Little White Lies
»Kar filmu primanjkuje na področju subtilnosti, več kot nadomesti z razponom čustev in presenetljivo globino svojih feel-good zagotovil. Ustvarjalci očitno razumejo, kako težko je sprejeti bližnjega kljub njegovim v oči vpijočim pomanjkljivostim. Ni nam treba biti sentimentalni, da bi lahko cenili njihov cilj: sončni in rahločutni prikaz družinskega življenja nas bo verjetno še dolgo pred zaključnimi napisi spodbudil k razmišljanju o lastni družini.«
– Simon Abrams, Roger Ebert.com
»Babice so očarljive. Zlasti takrat, ko ti pripeljejo eno okrog ušes. /…/ Babičina klofuta ne opozarja na nekaj, kar smo naredili narobe v preteklosti, ampak na tisto, kar šele bomo. Ni toliko izraz naklonjenosti do nečesa preteklega, ampak bolj do tistega, kar šele pride. Zato je neizpodbiten dokaz brezpogojne ljubezni, ki ne potrebuje dodatnih argumentov ali demonstracij. To je ljubezen zaradi nje same. Babičin udarec ne boli, ampak zdravi. Namesto da bi prizadejal bolečino, postavi stvari na svoje mesto. Spravi svet v red. Babica v pričujočem filmu prisoli kar nekaj zaušnic. /…/ Od tu, iz gotovosti geriatrične klofute – imenujmo jo tako – debitantski tajski režiser Pat Boonnitipat gradi melodramo v najstrožjem, najbolj domačem in, če želite, najbolj očitnem pomenu besede. Brez ekshibicionizma, zgolj s preprostim zavedanjem, da je babica brez blagovne znamke že sama po sebi koncept. /…/ Boonnitipat ne želi dokazati, da je najbolj izviren režiser na svetu. Njegove reference niso visoka melodrama Douglasa Sirka ali prefinjena, postmoderna melodrama Pedra Almodóvarja, pa tudi ne geometrična melodrama Wesa Andersona. Ne, Boonnitipat svoj navdih prej najde v melodrami vsakdanjega življenja. A to – kar je najpomembnejše – deluje. In sicer zato, ker vsak igralec, vsaka gesta, vsaka vrstica scenarija vodijo k istemu cilju: čista čustva, brez cinizma. Predvsem pa je film prepričljiv onkraj vsakega dvoma – kajti ko se bomo izgubili, nam bo babica, katerakoli že, primazala klofuto. Le redki argumenti so bolj prepričljivi. In lahko bi rekli, da je tale popoln.«
– Luis Martínez, El Mundo
