zgodba
Z vsemi žavbami namazani studijski producent Eddie Mannix je na lovu za izginulim zvezdnikom (George Clooney), ki ga je med snemanjem epskega spektakla o antičnem Rimu ugrabila skrivnostna komunistična klika. Sklepno poglavje ‘trilogije butcev’ (Kdo je tu nor?, Intolerable Cruelty) je ljubeča satira filmske industrije, s katero se brata Coen vračata v zlato dobo Hollywooda 50. let.
kritike
»V filmu Ave, Cezar! je toliko zvezd, kot da je Ben-Hur. In v nekem smislu je res – satirična reimaginacija snemanja Ben-Hura, tu naslovljenega Ave, Cezar!. Ne da to kaj spremeni: film, ki ga snemajo, je teološki spektakel, film, ki ga gledamo (Barton Fink sreča Velikega Lebowskega), pa je spektakel teologije. ‘Odpusti mi, Oče, kajti grešil sem,’ so prve besede, ki jih slišimo, izreče pa jih Eddie Mannix (Josh Brolin), upravitelj studia Capitol, ki leta 1951 potrebuje veliko spovedi in veliko vere, da bi zmenedžiral in preživel vse strese, iluzije, norosti in ekscese holivudskega sistema. Šefi težijo, televizija grozi, tabloidi iščejo umazanijo, zvezdnica studia (Scarlett Johansson), utelešenje ameriške čistosti, zanosi, a ni poročena (naj pa svojega otroka posvoji!), iz mjuzikla, ki ga snemajo, štrlijo homoerotični podtoni, zabitega zvezdnika B-vesternov (Alden Ehrenreich) postavijo v dramatično vlogo elegantnega salonskega tigra, pa četudi ne zna nositi suknjiča, kaj šele govoriti, kar režiserja (Ralph Fiennes) spravlja ob živce, idiotskega zvezdnika Bairda Whitlocka (George Clooney), ki naj bi v filmu-v-filmu igral rimskega generala, Jezusovega eksekutorja, pa v imenu prihodnosti ugrabi krožek fanatičnih komunistov, ki ga en passant prepričajo, da holivudski filmi niso umetnine, temveč le afirmacije kapitalističnega statusa quo, s čimer ga tako indoktrinirajo, da besede ‘vera’ v finalnem monologu ne more izreči.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Čudovito izdelana burkaška vožnja skozi studijske kuloarje in malibujske enklave zlatega Hollywooda natrese kopico ekscentrične komike in muzikaličnega blišča, preden se poda v kompleksnejše, premišljujoče globine, da bi nazadnje pristala pri smešno-trpkem vprašanju, mar ni življenje morda le tovarna sanj.«
– Justin Chang, Variety
»Kot delo bratov Coen ni film nič novega, toda kot izjemno pološčena, omikana in nekoliko nadrealistična komedija se zdi takšna redkost kot samorog.«
– Joshua Rothkopf, Time Out New York