zgodba
1955. Asteroid City, število prebivalcev: 87. Največji znamenitosti mesta sta velikanski meteoritski krater in astronomski observatorij v njegovi bližini. Ta konec tedna se na srečanju zvezdoslovcev zbere pet nagrajenih dijakov, da bi predstavili svoje izume – toda slavje spektakularno prekine nepričakovani obiskovalec … Medtem v New Yorku junaki zgoraj opisane zgodbe, postavljene v izmišljeno puščavsko mesto, pripravljajo gledališko predstavo z naslovom Asteroid City …
iz prve roke
»Ko sem začel razmišljati, da bi rad snemal filme, so vsi gledali Botra, Taksista in Briana De Palmo. Ampak nas so v bistvu še bolj privlačili Marlon Brando, James Dean, Montgomery Clift in Elia Kazan – čustva tistega filmskega obdobja in njegova povezava z gledališčem. Vse se je morda začelo s Tramvajem Poželenje. Tennessee Williams je bil pomemben glas teh nemirnih in ranjenih likov. /…/ Posneti sem hotel gledališki film. Nekaj v zvezi s Paulom Newmanom in Joanne Woodward. Imeli smo idejo, da bi naredili film o gledališki igri, ki jo pripravljata. Poimenovati smo ga nameravali Automat, dogajanje pa naj bi bilo v celoti postavljeno v avtomat [avtomatizirana restavracija s hitro hrano, op. ured.]. Druga stvar, o kateri smo se pogovarjali, je bilo nekaj v stilu Sama Sheparda … Tako smo se iz avtomata preselili v puščavo. /…/ Rad imam Sama Sheparda, vedno sem ga imel rad. Z Owenom [Wilsonom] sva bila v času pred snemanjem najinega prvega skupnega filma naravnost obsedena z njim. Spomnim se, da sem bral, kako je govoril o moških, ki so se vrnili iz druge svetovne vojne in niso bili nikoli več takšni kot prej; o tistih nasilnih in zlomljenih očetih. S tem je Shepard odraščal tudi sam. /…/ Američani so odšli v vojno in se vrnili poškodovani. Ranjeni, obupani in izgubljeni ter v nasprotju s podobo podeželskega kluba, ki jo je skušala vzdrževati država. Kot dva železniška tira, ki se nikoli ne srečata. /…/ Morda so smrti bližnjih največji mejniki v naših življenjih. O tem govorijo filmi, vsaj mislim tako. O kozmični sili naših izgubljenih ljudi.«
– Wes Anderson
kritike
»Wes Anderson se priložnostnemu opazovalcu morda zdi kot nekdo, ki bodisi noče brati kritik svojih filmov ali pa jim verjame do absurdnosti. Tiste pikolovske mizanscene, simetrične kompozicije in natančne vožnje kamere, ki so postale predmet viralnih videov in hudomušnih memov, ne bodo kar tako izginile. Medtem ko drugi režiserji svojim kritikom odgovarjajo z iskanjem novih tem in pristopov, Anderson, tako kot pred njim Federico Fellini, samo še bolj odločno vztraja pri svojih slogovnih posebnostih. Moja kolegica Alison Willmore je njegovo zadnje delo, Francosko depešo, (pravilno) označila za ‘najbolj andersonovski film, kar jih je Wes Anderson kadarkoli posnel’. Verjetno bi lahko enako trdili za vsak novi Andersonov film, zagotovo pa to velja tudi za čudoviti Asteroid City. /…/ Drznost in lepota pričujočega dela izhajata iz načina, kako misterije človeškega srca povezuje s skrivnostmi znanosti in vesolja. /…/ Za norostjo Wesa Andersona se je vedno skrivala metoda, toda Asteroid City nas spomni, da se tudi za njegovo metodo skriva norost. In prav zaradi tega je tako velik umetnik.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Film Asteroid City je v Cannesu požel veliko naklonjenih kritik, razočaran pa sem bil nad odklonilnimi komentarji recenzentov, ki jih spoštujem. Mnogi izmed njih so se odločili za najbolj očitno linijo kritike (režiserjeva značilna ekscentričnost, preveč zvezdnikov, pretirana izumetničenost), ne da bi se poglobili v razlikovalne lastnosti filma. (Bilge Eberi po drugi strani razume.) Meni se zdi, da gre za eno najboljših Andersonovih del.«
– David Bordwell, Observations on Film Art
»Film, ki se začne kot le še ena brezhibna komedija Wesa Andersona, nazadnje postane njegovo najbolj kozmično in radikalno delo. /…/ To je film, ki ti počasi zleze pod kožo, saj te sprva zavede k misli, da gre zgolj za razpršeno zbirko nepovezanih drobnih detajlov in gegov. /…/ Vse se vrne k značilno andersonovski ideji, da je mir, kakršnega koli že lahko najdemo na tem svetu, odvisen od tega, ali bomo lahko prevzeli nadzor nad vso tisto množico stvari, ki jih v njem nikoli ne bomo mogli razumeti. /…/ Če vsi Andersonovi filmi temeljijo na napetosti med redom in kaosom, negotovostjo in dvomom, pa je Asteroid City prvi, ki to napetost vzame za svojo temo, pri čemer slednjo pogosto izrazi skozi trenje, ki nastane z drgnjenjem različnih ravni neresničnosti. Nekateri bi to lahko razumeli kot samozadovoljni formalizem, toda nepričakovani trenutek proti koncu, ko Anderson najde nekakšno ravnovesje med temi nasprotujočimi si silami /…/, je tako presunljivo lep in prislužen, da izumetničenost, ki ga obdaja, preprosto odpade.«
– David Ehrlich, IndieWire
»To je Andersonov najbolj očarljiv film po Grand Budapest hotelu izpred skoraj desetletja. /…/ Asteroid City je na svoj čudaški način Andersonov mozaik paranoje hladne vojne in ameriških družinskih vrednot v vsem njihovem pogosto hipokritskem sijaju. Je ravno tako igriv kot njegova najboljša dela, hkrati pa še vedno učinkovito zaigra na srčne strune.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»To je Andersonov najbolj grenko-sladek film o družini po Veličastnih Tenenbaumovih in brez dvoma njegov najboljši po Grand Budapest hotelu. /…/ Rezultat je mešanica čudenja, ekscentričnosti in čustvene bolečine, in ta se bo močno dotaknila vseh, ki so nedavno preživeli daljše obdobje v neposredni bližini drugih človeških bitij.«
– Phil de Semlyen, Time Out
»Asteroid City je film o zgodbi in pripovedovanju le-te. Je najlepša filmska matrjoška, kar ste jih kdaj videli. /…/ S platna seva strast /…/ To je Andersonov najbolj dodelan, bogat in presenetljiv film, morda pa tudi najbolj avtobiografski – na neki prikrit, alegoričen način, saj govori o tem, da gre pri filmskem ustvarjanju za združevanje umetnikov in njihovo uglaševanje na specifično valovno dolžino. Na bolj površinski ravni pa je to film, ki režiserjevo patentirano smešno/žalostno dihotomijo pripelje do najbolj divjih in navdušujočih skrajnosti. Popelje te po čustvenem toboganu, ko ti v enem trenutku ponudi osupljiv screwball prizor v spalnem vagonu, vreden Howarda Hawksa, v drugem pa strašansko ganljivo in natančno odmerjeno malo zgodbico, ki vključuje enega od igralcev, izrezanega iz končne verzije. Wes se je prebil skozi stratosfero in ostane nam le še vprašanje, ali se bo kdaj vrnil na Zemljo – ali pa bo poletel v neskončnost.«
– David Jenkins, Little White Lies
»In v Asteroid Cityju, ki je dejansko Asteroid City v Asteroid Cityju v Asteroid Cityju, zasijejo mnogi orioni, mnoge zvezde, toda nenadno in hipno in presenetljivo /…/. Prižigajo se – kot ekstaze vesolja, v katerem leta minevajo s hitrostjo sanj, kot cameo vesolja, kot nenadni in presenetljivi utrinki njegove kontingentnosti. A obenem delujejo tudi kot pripovedna orodja – in svarilo, kako ogrožena je danes ljubezen, kako zelo težko je pripovedovati o njej, kako je vse težje razumljiva, kako težko je najti prave besede. In prave slike. »Saj ni važno,« pravi gledališki režiser: »Samo nadaljuj s pripovedovanjem.« Smisla itak ni premalo, ampak preveč. »Zaupaj svoji radovednosti,« pravi nekdo. Ne moreš se zbuditi, če ne zaspiš. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina