zgodba
Spremljamo Jane, ki je nedavno dobila sanjsko službo asistentke pri vplivnem filmskem podjetju. V pisarno prispe še pred zoro in se pridno loti dela: kuhanje kave, fotokopiranje, kupovanje letalskih kart, sprejemanje telefonskih klicev … A medtem ko drsi skozi svojo dnevno rutino, se vse bolj zaveda zlorab, ki prežemajo prav vsak vidik njenega delovnega dne …
Film, ki nas za devetdeset minut postavi v kožo mlade asistentke mogočnega filmskega producenta, ni zgodba o Harveyju Weinsteinu, pač pa zadržan in minimalističen portret sistema, ki tiho podpira nasilje nad ženskami.
iz prve roke
»Spremljala sem medijska poročanja o gibanju #jaztudi in se spraševala, zakaj se ves čas osredotočajo na nasilneže. /…/ Vsi vemo, kaj se dogaja za zaprtimi vrati, te zgodbe smo brali. Mene pa je bolj zanimalo, kaj se dogaja na drugi strani vrat. /…/ Raziskati sem hotela okolje, ki podpira takšnega spolnega plenilca, kulturo molka, ki ga obdaja. /…/ Moj cilj je bil prikazati sisteme in strukture, ki ženskam onemogočajo dostop do položajev moči. Namesto od zgoraj navzdol sem stvari pogledala od spodaj navzgor. /…/ Govorila sem s prijateljicami, ki so delale v Weinsteinovem podjetju in v Miramaxu, z ženskami, zaposlenimi v raznih studiih in agencijah, pa tudi z asistentkami v drugih sektorjih. Njihove zgodbe so si bile osupljivo podobne. /…/ Osvetliti sem hotela mikro-agresije, ki mlado žensko oropajo samozavesti in ji preprečijo, da bi se povzpela po lestvici ter počela tisto, kar počnejo fantje. /…/ Gre za drobne trenutke, ki jih ljudje pogosto spregledajo ali namenoma prezrejo: geste, poglede, mimogrede izrečene besede … /…/ Prikazati sem hotela resnično življenje najmlajše osebe, najmlajše ženske, ki dela za plenilskega filmskega producenta, ter pojasniti zapletenost njenega položaja. Ko poslušamo o asistentih in asistentkah v zgodbah o zlorabah, hitro zaslišimo, kako so soodgovorni, kot bi bili česa krivi. Hotela sem pokazati, kako težko je biti v takšnem položaju. /…/ Želela sem, da bi se gledalci čustveno poistovetil s protagonistko in resnično začutili, kako je biti v njeni koži.«
– Kitty Green
portret avtorice
Avstralska filmska ustvarjalka Kitty Green (rojena leta 1984 v Melbournu) je leta 2013 posnela svoj celovečerni prvenec, dokumentarec o provokativnem ukrajinskem feminističnem gibanju FEMEN Ukrajina ni bordel (Ukraine Is Not a Brothel). Film je bil po premieri v Benetkah prikazan na številnih mednarodnih festivalih, tudi na Festivalu evropskega in mediteranskega filma v Piranu, ter med drugim prejel nagrado Avstralske filmske in televizijske akademije (AACTA) za najboljši dokumentarni celovečerec. Sledila sta še dva dokumentarca: z nagrado žirije v Sundanceu ovenčani kratkometražec The Face of Ukraine: Casting Oksana Baiul (2015) ter na Berlinalu prikazani celovečerec Casting JonBenet (2016), ki je režiserki prinesel drugo nagrado Avstralske filmske in televizijske akademije.
kritike
»Asistentka je prvi veliki film o gibanju #jaztudi.«
– Alissa Wilkinson, Vox
»Asistentka je tiho delo velikih ambicij, pomembna kulturna izjava v filmski formi.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Nobenega prelivanja krvi. Nobenih trupel. Pa vendar je Asistentka resnično srhljiv film o pošasti.«
– Richard Roeper, Chicago Sun-Times
»To je mučen, a na svoj odločno skromni, klavstrofobični način tudi izjemen film: Asistentka žari s slepečo temačnostjo, ki jo uvršča med najboljše ameriške filme [lanskega] leta. /…/ Natančno odmerjeni, varljivo zadržani celovečerec Kitty Green ima nekaj, zaradi česar bo ostal pomemben in zanimiv tudi onkraj dodeljene mu vloge filma, ki vnema debate – pregovorni film trenutka, ki ima vse možnosti, da postane brezčasen.«
– Adam Nayman, The Ringer
»Asistentka izzove visceralen telesni odziv; obračanje želodca, škripanje z zobmi, besno oklepanje stola. Zgodba govori o zlobnih pošastih in preganjanih žrtvah, prežema pa jo otipljivo preteče vzdušje. Brez dvoma gre za grozljivko. A čeprav se tankočutno narejeni, a hkrati siloviti igrani prvenec Kitty Green odvija v mračnem, hladnem svetu, polnem skrivnosti, laži in osamljenosti, njegova kulisa ni fantazijska pokrajina iz nočne more. Režiserka namesto tega spretno – in pretresljivo – razgali strahove neslišane, nemočne, nepomembne ženske v izrazito moškem okolju. Največja odlika Asistentke je, da nas prisili razumeti, kako lahko se je obrniti stran in postati sokriv, ko je karkoli drugega nemogoče. Zahteva, da se osredotočimo na tiste, ki so dovolj pogumni za upor; da vsi skupaj pozorno prisluhnemo glasovom posameznikov, ki bi sicer ostali preslišani. /…/ Scenaristka in režiserka Kitty Green je ustvarila film, ki ni nič manj strašljiv od najstrašnejše grozljivke, hkrati pa je zakoreninjen v srhljivo znanih vsakdanjih resnicah.«
– Nikki Baughan, Sight & Sound
»Vznemirjujoč narativni prvenec Kitty Green, narejen z opazovalno disciplino dokumentaristke ter značilnim ritmom, sorodnim tistemu v filmu Chantal Akerman Jeanne Dielman, 23, quai du Commerce, 1080 Bruxelles, je ultimativni film gibanja #jaztudi: oster v svoji brezkompromisni osredotočenosti, prefinjen v svoji filmski specifičnosti ter izrazito univerzalen, saj gre za veliko več kot zgolj za spolne plenilce, ki zadnjih nekaj let polnijo naslovnice medijev.«
– Tomris Laffly, RogerEbert.com
»Tipičen hollywoodski film bi zločinsko vedenje – pošast – postavil v prvi plan; priložnost morda za kakšnega belega veteranskega igralca, da pokaže vse svoje talente. Asistentka s svojim odločnim in namernim kljubovanjem tej konvenciji deluje kot trenutek spremembe.«
– Rodrigo Perez, The Playlist
»Asistentka ni politični pamflet ali agitka, temveč prepriča z nasprotnim pristopom: s subtilno obravnavo vsakdanjih seksizmov, nepravičnosti in dvomljivih samoumevnosti /…/. Asistentka je politični film brez velikih udarnih parol; vsa politika se odigra na obrazu Jane, z njenimi pogledi in glasom.«
– Urban Tarman, Radio Slovenija
»[Film] se z najmanjšimi detajli zvoka in obraznih izrazov poigrava z elementi srhljivke, v kateri se za najbolj zlovešče izkažejo prav navadne situacije, ki jih ponotranjimo kot ‘nujno zlo’ vsakdana.«
– Veronika Zakonjšek, Ekran