zgodba
Podeželje na vzhodu Gruzije. Ko med porodom umre novorojenček, porodničarko Nino osumijo malomarnosti, njeno kariero pa še dodatno ogrožajo govorice, da v okoliških vaseh opravlja splave …
iz prve roke
»April je moj skromni poklon Gruziji; prikazuje svet, poln bolečine, a tudi izjemne lepote. Ko sem potovala od ene vasi do druge, opazovala življenja žensk v sencah vaških hiš, poslušala slabotne glasove tistih, ki so se počutile ujete v lastno usodo … je April zrasel v pričevanje o globokem, neznosnem sočutju in uničujočem občutku nemoči. Čeprav občasno morda deluje kot vročične sanje, prežete s tesnobo in jezo, gre za izraz ljubezni do kraja, od koder prihajam in ki ga bom vedno nosila s seboj. /…/ Ko sem pred petimi leti pripravljala svoj prvi celovečerec Začetek, smo v vaseh v vzhodni Gruziji iskali otroke, ki bi nastopili v filmu. Prihajali so z materami, zato sem imela priložnost, da te ženske spoznam in izvem več o njihovem življenju. Večina je imela šest ali sedem otrok. Nekatere niso znale ne brati ne pisati, prav tako ne njihovi otroci. Spoznala sem, da gre za začarani krog: dekleta ne dobijo nobene izobrazbe, petnajstletne se poročijo – pri čemer jih nihče nikoli ne vpraša, kaj si v življenju želijo – in potem dobijo otroke. Kljub vsej ljubezni in skrbi, ki ju namenjajo svojim otrokom, jim ne morejo zagotoviti osnovne izobrazbe – in zgodba se ponovi. /…/ April se je začel z izjemno žensko, likom, ki ga prežema nekakšna epskost. To je junakinja, ki uspe preseči lastno trpljenje ter ga kanalizirati v svoje življenjske odločitve in ambicije. Na stvari gleda precej pragmatično, drugače od okolice. Z izrazom ‘epskost’ ne mislim na pripovedni slog, temveč na širok razpon posameznikovega življenja in obstoja. Film se ukvarja tako z oprijemljivimi, praktičnimi vidiki življenja kot s skrivnostnimi in nerazložljivimi. Nina je povsem predana zdravniškemu poklicu, a svojo kariero postavlja na kocko, ko opravlja splave, da bi pomagala pacientkam v stiski. Ženske srečuje v njihovih najbolj intimnih trenutkih: ko med bolečinami postajajo matere ali ko se – brez vednosti svoje družine – podvržejo mučnemu splavu. Nina je lik, ki ljubi vse, a nikogar posebej. Njena empatija je brezmejna, a težko spleta intimne vezi. Ničesar ne želi niti ne potrebuje zase, žene jo le njeno poslanstvo. Toda na koncu se izkaže, da ne more ničesar zares spremeniti.«
– Dea Kulumbegashvili
kritike
»April je mogočen, kljubovalno ezoteričen film. Od gledalcev zahteva precejšen angažma, ki pa se jim obilno obrestuje.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Režiserka čudeža z naslovom Začetek /…/ v svojem drugem filmu vztraja pri veliko bolj prizemljeni, blatni in, če želite, transparentni zgodbi. In težki, zelo zelo težki. /…/ Kamera se zadrži pri vsakem trenutku, saj ve, da lahko razkrije tisto, kar rutinski, vsakdanji pogled skriva. To ni kontemplacija, ampak razodetje. April ni diskurziven film. Ne gre za pripoved o trpljenju neke ženske v zatiralskem okolju. Njegov cilj je veliko bolj ambiciozen: raziskati pogled sam ter opisati nesmiselnost vsake geste, ki dopušča, spodbuja in ščiti ponižanje, žalitev ali strah. Ne gre toliko za poziv k takojšnjemu političnemu ukrepanju kot za poskus preoblikovanja vsega, začenši z načinom, kako gledamo, razumemo.«
– Luis Martínez, El Mundo
»T. S. Elliot je v svoji prelomni pesnitvi Pusta dežela april imenoval ‘najbolj krut mesec‘ – toda pomlad je le redko delovala bolj neprijazno kot v izmuzljivem, mračnem drugem filmu Dee Kulumbegashvili. /…/ April je kljub osupljivim in nepozabnim podobam – vključno z dvema nazornima, dolgima prizoroma poroda – pravzaprav film o tistem, česar ne vidimo. Bogata, precizna zvočna zasnova Larsa Ginzela nas potopi v pravljično pokrajino, kjer je zvok edino, česar se lahko oklenemo. To je dezorientirajoča, vseprežemajoča čutna izkušnja, še toliko boljša za tiste, ki so se pripravljeni prepustiti njenim skrivnostim.«
– Rafa Sales Ross, Little White Lies
»Moč filma je v tem, da pokaže, kako zelo iluzorna je ideja modernosti. Nina dela v sodobni bolnišnici z najnovejšimi medicinskimi pristopi, ki naj bi zagotavljali varen in higieničen porod – neuspeh v tem pogledu pa je zelo resna zadeva, ki jo bodo raziskali s primerljivo sodobnimi, strogimi metodami: odkrito, transparentno, odgovorno. Toda v teh širnih prostranstvih vladajo stari, stoletja nespremenjeni moški pogledi in predsodki. Ženska telesa so moškim prepuščena na milost in nemilost in tudi Ninin upor je le mučna in mazohistična oblika podrejanja. To je globoko vznemirljiva meditacija o spolnosti in transgresiji.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Čeprav /…/ film opredeljujejo kontrasti, jih režiserka nikoli ne prikaže kot takšnih. Nasprotja, kot so življenje in smrt, rojstvo in splav, realizem in nadrealizem, medicinsko in metafizično, bližnji in daljni posnetki, se med seboj ne izključujejo. Vsi vidiki sodijo v polje človeške izkušnje in so lahko – gledani s pravega zornega kota – presenetljivo komplementarni.«
– Marshall Shaffer, Slant
»Film je poln surove poezije, hkrati pa ga preveva otipljiva, vseprisotna groza. Ves čas smo na robu nočne more, pa naj gre za mračni sprehod po živinski tržnici, obisk ‘Blede dame’ ali pa moškega, ki Nini pomaga izvleči avto iz blata. Življenje in smrt sta tesno povezana /…/, April pa leta med njima kot ptica, ki z glavo naprej drvi proti okenski šipi. Empatija, ki jo junakinja čuti do žensk okoli sebe, je nevzdržna, a se kljub temu ne more odločiti, da je ne bo čutila. ‘Morda nam Bog pošilja blagoslove, da se naučimo premagovati obup,’ pravi nekdo v filmu. Toda v tej izjemni in mučno nedorečeni zgodbi se blagoslovi in obup zlijejo v eno; dva uda istega telesa, ki ga Ninine pacientke ne smejo nadzorovati same.«
– David Ehrlich, IndieWire
»April je brezkompromisen, globoko občuten portret ženske identitete, moči in želje pod udarom: patriarhata, seveda, a tudi nedoumljivih krutosti narave. To je delo formalne strogosti in hkrati nebrzdanih, pogosto neobvladljivih človeških čustev. /…/ Film ne želi pojasnjevati, temveč vabi, da ga gledamo, poslušamo in začutimo. Podobno kot velikodušno, a nedostopno žensko v njegovem središču ga zaznamujeta brezmejna empatija in osamljen, neutolažljiv obup.«
– Guy Lodge, Variety